Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


26.01.2022

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti Nataše Golob odpirajo kaščo spomina

Srednji vek še vedno prepogosto dojemamo kot temačen in intelektualno nazadnjaški. Umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, zaslužna profesorica in dvojna doktorica, se vztrajno bori proti tem popačenim predstavam, tudi s svojimi knjižnimi deli, ki jih posveča rokopisom. Tako je nedavno izšla njena knjiga Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, v kateri je kataloško obdelala rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Srednjeveški rokopisni fond Narodne in univerzitetne knjižnice je največji tovrstni v Sloveniji in to bogastvo je tako obsežno, da je pravkar izdana knjiga šele za prvi del, sledili bosta namreč še dve knjigi. V prvem delu so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so danes ločeni od svojih prvotnih nosilcev – včasih gre le približno za noht velike ostanke, zato je bilo delo naše velike poznavalke srednjeveških rokopisov, skorajda detektivsko. Nataša Golob v dolgoletnem študiju srednjeveških rokopisov razkriva, da so naši kraji v srednjem veku bili intelektualno mnogo bolj bogati, kot si večina med nami predstavlja, zato želi pokazati množico vsebin, ki so bile tu navzoče. Knjiga srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del  je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V tej seriji je leta 2018 izšla knjiga, v kateri je Nataša Golob obravnavala rokopisne fragmente, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Če v zbirki arhiva prevladujejo knjige s cerkveno in liturgično vsebino, je v NUKovi zbirki drugače. Vsebinsko tokrat prevladujejo trije sklopi: slovarska dela, pravne vsebine in pa knjige, vezane na antični čas. Pri tem avtorica opozarja tudi komentarje bralcev pred 500 ali več leti, ki so se v opombah ob besedilu v knjigah sklicavali na antične avtorje, kot na primer, »to pa je iz Aristotela«. Tukajšnja kulturna atmosfera v srednjem veku torej ni bila majhna in obrobna je ključno sporočilo knjige Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, misel o lepem rokopisu iz dunajske šole pa je v nekaterih primerih treba nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske. Katalog predstavlja 63 rokopisnih enot, od tega 20 rokopisov ali delnih rokopisov in 43 enot fragmentov, to gradivo pa je po besedah Nataše Golob pomembno za odpiranje kašče spomina – vzpostavljanje dialoga s svojo kulturno in znanstveno zgodovino.


25.01.2022

Sozvočje svetov XXI: Dialogi s preteklostjo I, predkoncertni pogovor

Minljivost človeškega življenja je pogosta tema v likovni umetnosti. Skozi stoletja so umetniki opozarjali nanjo s pomočjo različnih simbolov, antičnih mitov in zgodb. Lep primer je mit o nimfi Marpisi, ki se je morala odločiti med smrtnikom Idasom in bogom Apolonom, svojo izbiro pa pojasnila takole: »Ko bo minila lepota moje mladosti, me bo Apolon zapustil. Čar življenja pa je lepota vseh starostnih obdobij ob moškem, ki ga ljubiš.« Izbrala je smrtnega Idasa. Zanimiva pa je tudi zgodba o Babjem mlinu, kamor so možje pripeljali svoje stare žene ter jih vrgli v mlin iz katerega so prišle zopet mlade in lepe. Človeška želja po mladosti in lepoti pa je tema, ki je nedvomno aktualna tudi danes.


25.01.2022

Zgodba o edinstveni partizanski zimski olimpijadi zdaj kot dokumentarni film

Minuli teden je minilo 77 let od edinstvenega športnega dogodka, ki se je v času vojne odvil v Cerknem. Na takrat osvobojenem ozemlju so namreč pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado, na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. O partizanskih smučinah v Cerknem je že v 80. letih minulega stoletja napisal knjigo Marijan Masterl, zdaj pa so o dogodku posneli tudi dokumentarni film. Film Partizanske smučine Cerkno '45 režiserja in scenarista Dušana Moravca pripoveduje o športnem dogodku, ki se je v času vojne odvil v Cerknem in je bil edinstven v takratni okupirani Evropi. Pripravili so namreč pravo partizansko zimsko olimpijado na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih in to v času, ko so še nedaleč stran potekali boji ob koncu vojne. Dogodek je bil tudi nekakšna propagandna akcija. Trije zvočniki pred komando v Cerknem so obveščali o tem kaj se pripravlja, da bi se prireditve udeležilo čim več tekmovalcem so s posebno novico in vabilom na pot krenili kurirji. V Cerknem še vedno ohranjajo tradicijo in spomin na dogodek Partizanske smučine - Cerkno 45 na dogodek, ki je ljudi združil med vojno in jih povezuje tudi danes. Partizanske smučine Cerkno '45 je torej nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca, producent in snemalec filma je Matjaž Mrak, z glasbo so ga sooblikovali Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Nekaj avdio posnetkov iz filma pa je uporabljenih tudi v prispevku.


25.01.2022

Orkester na filmskem festivalu v Trstu

Vsebine Programa Ars


24.01.2022

Plečnik je ustvarjal arhitekturo, ki bo prepoznavna še 500 let

Jože Plečnik se je rodil, 23.1. 1872. Mesto njegove rojstne hiše označuje kamniti steber ob Slovenski cesti, poleg stanovanskega naselja Ferantov vrt. Plečnik kot otrok ni veliko obljubljal, bil naj bi len, ni se rad učil, tudi šolanje v gimnaziji je opustil. Nato je delal v očetovi mizarski delavnici in se izučil za umetnostnega mizarja. Odločilno je bilo njegovo srečanje z arhitektom Otom Wagnerjem, pri katerem je na Dunaju postal eden njegovih najboljših diplomantov. Bil je samosvoj, takšna je bila tudi njegova pot v arhitekturi. Med slovenskimi umetniki ga lahko postavimo ob bok Francetu Prešernu. Plečnikova dela so manj prisotna v širši slovenski zavesti kot pesnikova in ravno zato je vlada letošnje leto, ko mineva 150 let od njegovega rojstva, razglasila za Plečnikovo. Po vsej državi se bodo vse leto zvrstili dogodki, ki bodo osvetlili velikega arhitekta iz sodobnejše perspektive in ga približali širši javnosti. Na vrednost njegovih del nas lahko opomni tudi nedavni vpis na UNESCOV seznam svetovne in kulturne dediščine. Mojster je pač imel to vizijo, da naredi arhitekturo, ki bo prepoznavna tudi čez 500 let, je povedal arhitekt Janez Koželj. Foto: BoBo.


24.01.2022

Jeziki in ljudstva Evrope

Na skrajnem severovzodu Portugalske govorijo mirandeščino. O rabi jezika, ki ga govori približno 25.000 ljudi, pričajo že pravne listine iz 12. stletja. Ste vedeli, da v Rovinju obujajo govorjenje istriotščine in imajo celo festival Istriotskog? Istriotščina se je po 7. stoletju oblikovala iz lokalnih latinskih narečij. Evropa je izjemno jezikovno bogat prostor. Odločno in velikopotezno to dokazuje dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je v edinstveni monografiji Jeziki in ljudstva Evrope zbral 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo. Blaž Mazi


20.01.2022

Ljubezenski napoj v ljubljanski operi

Vsebine Programa Ars


19.01.2022

Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje

Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo. O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj. Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke. Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega. Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.


18.01.2022

Taljenje. Podobe podnebnih sprememb.

Od vode z ledenikov in gora je odvisnih 1,5 milijarde ljudi. Ledeniki se talijo hitreje kot kadarkoli v zadnjih 5000 letih. Ob 19. uri v Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo mednarodno razstavo Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure. Skozi dela 17 umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavov iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. Cilj razstave je navdihniti in aktivirati ljudi po svetu, naj se dejavno ukvarjajo s problematiko ter se zavežejo, da bodo od politikov in oblasti zahtevali odgovorno okoljsko politiko, opozarja ustanovitelj in direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann.


17.01.2022

Moja Vesna na 72. Berlinalu

Vsebine Programa Ars


17.01.2022

Lene Lekše v P74

Vsebine Programa Ars


17.01.2022

Jaka Berger na Rojstnem dnevu umetnosti

17. januar je datum, na katerega je leta 1963 Robert Filliou, umetnik iz avantgardnega gibanja Fluxus izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti. Njegovo idejo praznovanja umetnosti že tradicionalno zaznamuje tudi evroradijska skupina Ars acustica z večerom kratkih zvočnih daril. V projektu redno sodeluje tudi program Ars Radia Slovenija., tokratno darilo pa bo povezalo avantgardistično naravo Rojstnega dne umetnosti z aktualno domačo ustvarjalnostjo. Tolkalec, eksperimentalni glasbenik Jaka Berger bo predstavil interpretacije izbora grafičnih partitur znamenite zbirke Razprava (Treatise, 1963–1967) britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. Berger svoje interpretacije teh nenavadnih grafičnih spodbud za glasbeno igro razvija že preko desetletje. Svoje izvajanje Cardewa je predstavljal na vrsti nastopov ter na dveh ploščah. Drugo, Breakfast With Cardew, je izdal ob koncu lanskega leta. Nocojšnji nastop bo sledil zasnovi izvedb s te najnovejše glasbenikove plošče.


12.01.2022

Beseda leta

Vsebine Programa Ars


Stran 32 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov