Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.
V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.
Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.
Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.
Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.
Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.
Neveljaven email naslov