Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Sinoči se je s podelitvijo vesen, najpomembnejših slovenskih filmskih nagrad, sklenil 24. festival slovenskega filma Portorož. Po presoji mednarodne žirije je absolutni zmagovalec celovečerni igrani prvenec režiserke Tijane Zinajić z naslovom Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je prejel sedem vesen.
V Beogradu, v Studio 6 Radia Beograd poteka mednarodna 67. skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalno srečanje radijskih postaj, ki si izmenjajo in v demokratičnem procesu ocenjevanja izberejo najprepričljivejše sodobne skladbe, posnete v zadnjih petih letih. Izberejo po eno izbrano delo v kategoriji skladateljev pod trideset in v splošni kategoriji, v obeh pa tudi več priporočenih del. Na predlog programa Ars je bilo tudi delo Staticotion za akordeon in elektroniko mladega skladatelja Tilna Lebarja (roj. 1993) v izvedbi Luke Juharta, ki so ga delegati tribune uvrstili tako med priporočena dela med mladimi avtorji, kot tudi v splošni kategoriji. Tilen Lebar se s tem pridružuje slovenskim skladateljem, ki jim je to uspelo - Lojzetu Lebiču, Primožu Ramovšu, Urošu Rojko, Nevillu Hallu, Vitu Žuraju in Luki Juhartu, medtem ko je Petra Strahovnik leta 2019 s skladbo Prana dosegla sam vrh, izbor v generalni kategoriji, Matej Bonin pa s skladbo Cancro izbor med mladimi avtorji. Skladbo je krstno izvedel Luka Juhart na koncertu v Studiu 13 Radia Slovenija, v neposrednem prenosu programa Ars.
MFRU, ki poteka med 8. in 15. oktobrom, je Mednarodni festival računalniške umetnosti, ki v Mariboru poteka vse od srede devetdesetih let preteklega stoletja. V tem času se je festival, ki predstavlja, analizira in pomaga razumevati računalnik kot stroj za produkcijo, distribucijo, komunikacijo in arhiviranje, uveljavil v domačem in tudi mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo performans Teritorij zvočne umetnice OR poiesis.
"Samo kakovostna arhitektura pomaga graditi boljšo družbo." To je sporočilo nagrajenih projektov in avtorjev Zbornice za rhitekturo in prostor, ki je v času sprejemanja nove zakonodaje še toliko bolj pomembno. Zbornica je namreč prejšnji teden v mariborskem Sodnem stolpu na Lentu podelila strokovna priznanja za največje dosežke svojih članov. Zlati svinčniki za odlično realizacijo, Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, platinasti svinčnik in letošnja novost med nagradami - patinasti svinčnik za arhitekturno delo, ki je močno vplivalo na arhitekturni tok svojega časa. Patinasti svinčnik je nagrada, namenjena objektom, ki niso mlajši od deset in starejši od 30 let. Žirija se je enoglasno odločila za stavbo Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani arhitekturnega biroja Sadar+Vuga. Stavba, dokončana leta 99, je bila zgrajena na podlagi natečajne rešitve iz leta 96, ko so prvo nagrado prejeli Jure Sadar, Špela Videčnik, Boštjan Vuga in Tadej Žaucer. Boštjan Vuga se spominja, da je stavba gospodarske zbornice vzpostavila biro Sadar+Vuga. Projekt je določil tudi način dela, ki ostaja do danes.
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
Glasba Josipa Ipavca in Franja Serafina Vilharja ter pogovor z Danielom Celarcem o novem glasbeno dokumentarnem filmu z naslovom Josip Ipavec, slovenski Mozart.
Dobro desetletje se je opozarjalo, da bi kultura iz državnega proračuna potrebovala 200 milijonov na leto. Mandat ministra Vaska Simonitija pa je te številke krepko presegel. Letošnji proračun naj bi bil realiziran v višini 245 milijonov, prihodnje leto bo visok 238 milijonov, čez dve leti pa 244 milijonov. Večja vlaganja so namenjena rešitvi najbolj perečih problemov na področju infrastrukture, med drugim bo s 14 milijoni sofinancirana gradnja Centra Rotovž, ki bo reševal prostorsko stisko Mariborske knjižnice. Ob še drugih hvalevrednih investicijah pri društvu Asociacija in sindikatu Glosa ne razumejo, zakaj se varčuje samo pri njih. Glede na napovedi jim bodo zmanjšali sredstva za 3 milijone. To je kar polovica denarja od prvotno načrtovanega na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, od koder lahko neposredno prek razpisov črpajo denar. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc je izrazila pričakovanje, da bodo nevladniki financirani iz drugih proračunskih postavk, ki se višajo, zato po njenem ne drži, da se sredstva za nevladnike v celoti manjšajo. Vendar te postavke niso neposredno namenjene nevladnikom, ampak drugim porabnikom, kot so javni zavodi. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, ali bodo tisti, ki bodo dobili denar, tudi dejansko okrepili sodelovanje z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi. Foto: BoBo
S projekcijo filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka, se odpira 24. festival slovenskega filma. V Portorožu bodo letos predvajali kar 87 filmov in ob tej priložnosti je Urban Tarman pred mikrofon povabil Bojana Labovića, novega direktorja, ki bo Festival slovenskega filma Portorož vodil naslednja tri leta.
V nemškem Potsdamu, nekoč rezidenci pruskih in nemških vladarjev, ki se ponaša s svetovno dediščino pod okriljem UNESCO, poteka že 35. medijski festival Prix Europa. Na festivalu se v tekmovalnem delu za prestižne nagrade poteguje tudi RTV Slovenija. Radio Slovenija – Program Ars je z igro Medeja… bom postala v režiji Špele Kravogel uvrščen v tekmovalni program v kategoriji radijske igre, dokumentarna igra Glas šakala v režiji Saške Rakef pa se za nagrado poteguje med radijskimi dokumentarci. Medeja ... bom postala prinaša Senekovo zgodbo, ki temelji na bolj znani, Evripidovi Medeji, a je zgodba podobn. Medejini zločini odpirajo vprašanje ali je protagonistka žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi. V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Televizija Slovenija se kot koproducent v mednarodni produkciji predstavlja z delom "Noisy Neighbours". Festival spremlja urednik Alen Jelen.
Ko sodelujemo na mednarodnih medijskih festivalih, s tem skrbimo za širšo prepoznavnost našega dela in sledimo aktualnih mednarodnim smernicam, predvsem pa se borimo za kakovostno in zahtevnejšo televizijsko in radijsko produkcijo, kot sta umetniška in dokumentarna. Na prestižni festival Prix Europa, ki se začenja danes v Berlinu, se je Radio Slovenija letos uvrstil z dvema deloma: radijsko igro Medeja … bom postala v režiji Špele Kravogel in pa z dokumentarno-poetično zvočno študijo Glas Šakala, ki sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Zvočna študija, pri kateri je pomembno tako besedilo kot sam zvok, premišlja odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami. Režiserko Saško Rakef je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš in jo med drugim povprašal, kako tovrstni eksperimentalni projekti raziskujejo meje medija in načine, kako se približati poslušalcem, kako v njih vzbuditi posebno pozornost in občutljivost.
Neveljaven email naslov