Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov