Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2020 je letos doživel rekorden odziv. Zgodba Vlak ob 6.15 Jurija Černiča je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja. V celoti ji lahko prisluhnete v oddaji Literarni nokturno 8.11. ob 23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) in na spletni strani oddaje. foto: Pixabay/Free-Photos
Potem, ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije z Metelkove 6, so se vrstila ugibanja za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo prostore. Minister za kulturo Vasko Simoniti je v državnem zboru povedal, da na tem naslovu načrtujejo prostore za prirodoslovni muzej. Takšno rešitev za prostorsko stisko prirodoslovnega muzeja naj bi videli že njegovi predhodniki, zato so v tej luči pripravljeni tudi načrti prenove. Minister je še povedal, da bodo skušali nevladnikom z njihovim sodelovanjem zagotoviti nadomestne prostore. Opozicija dvomi v ugoden razplet nastale situacije, saj se ministrstvo projekta ni lotilo na pravi način.
Publikacija Oxford Political Review je dan po ameriških volitvah za mnenje o napetem dogajanju, družbenih in kulturnih posledicah izrekanja ameriškega ljudstva povprašala filozofa Slavoja Žižka. V dopoldanskem spletnem prenosu je Žižek odgovarjal tudi na vprašanja slehernikov, ki so jih zbirali dan prej. “To so morda volitve, ki odločajo o usodi človeštva,” je dejal slovenski filozof. Poslušal ga je Blaž Mazi.
Na Metelkovi 6, od koder želi Ministrstvo za kulturo izseliti preko 20 nevladnih organizacij, bo mogoče dobil prostore prirodoslovni muzej. To je med možnostmi napovedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc na seji Odbora za kulturo v Državnem zboru. Predlagatelji seje so stopili v bran nevladnikom in opozorili, da se vrhunske ustvarjalce ne sme metati na cesto brez zagotovitve nadomestnih prostorov, še posebej ne v času epidemije. Nevladniki pa so izpostavili svoje delo in poudarili, da je ravno zaradi njihovih prizadevanj stavba na Metelkovi 6 v lasti Ministrstva za kulturo. Več pa v posnetku, ki smo ga pripravili za Radijski dnevnik.
Vsebine Programa Ars
Poslanci koalicije in Slovenske nacionalne stranke so na Odboru za kulturo bojkotirali parlamentarno razpravo, saj se razen enega od 10 članov niso udeležili seje in niso zagotovili zamenjave za svojo odsotnost. Prisotni so bili poslanci opozicije 19 članskega Odbora za kulturo. Na prvi današnji seji so želeli obravnavati zahtevo ministrstva za kulturo, da se z Metelkove izselijo nevladne organizacije, druga današnja seja pa bi bila namenjena očitkom o vladnem pritisku na javne medije in novinarstvo. Protesti opozicije v priloženem prispevku.
Neveljaven email naslov