Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.

Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto

Umetnostna galerija Maribor je od srede v nekdanji tovarni MTT v Melju v Mariboru z različnimi dogodki in vsebinami napovedovala ponovni zagon Mednarodnega trienala umetnost in okolje EKO8 maja prihodnje leto. Dogodek so napovedali z Dnevi zaganjanja in to ne samo pred spomladanskim začetkom trienala, temveč tudi po njegovi ponovni oživitvi po petnajstletnem premoru. Po pogovorih, vodenjih, predavanjih, okroglih konferenci in okrogli mizi do 26. septembra v meljskem MTT-ju, zgradbi nekdanje Mariborske tovarne tekstila, ostajajo na ogled izbrana dela petih avtorjev oziroma ustvarjalnih skupin. Mednarodni trienale umetnost in okolje EKO8 je bil ustanovljen leta 1980,  petnajstletnem premoru se prebuja v svet, ki še bolj upravičeno zahteva konkreten razmislek o družbeno-ekonomskih izzivih, okoljevarstvenih politikah in postkolonialno globalizacijo. Dogodek briše meje med nasprotji kot so globalno in lokalno, narava in kultura, individualno in skupno, nacionalno in mednarodno. Umetniški vodja EKO8 je Alessandro Vincetelli iz Velike Britanije, je letošnji trienale naslovil Pismo za prihodnost in tematsko izhaja iz spominske plošče, s katero so Islandci zaznamovali trenutek ob izgubi svojega prvega ledenika Okjokull. Za kustosa je pomembno, da umetniki  in drugi ustvarjalni posamezniki oblikujejo nove ideje, postavljajo vprašanja in izzive ter širijo znanje, povezane z okoljem in našo prihodnostjo.

Dnevi zaganjanja EKO8 se dogajajo na enem degradiranih območij, prve industirjske cone v Mariboru, ki naj bi jo nekoč v prihodnosti intenzivneje vključili v mesto in prav na mesto in mestno skupnost se osredotoča letošnji trienale. Na konferenci Mesto in umetnost so na primer različni arhitekti predstavljali svoje izbrane projekte in na izpostavljenih primerih smo slišali, da je kot pri obnovi ljubljanske Cukrarne, v kateri bo galerija sodobne umetnosti, mogoče ohraniti arhitekturno dediščino, pa četudi obdržimo samo ogrodje stavbe, in vdihniti zgradbi in okolici novo življenje. Na primeru dunajskega projekta Garage Grande v 16. okrožju Ottakring smo izvedeli, da je ob primernem pristopu prebivalce mogoče pritegniti k sooblikovanju skupnega prostora, četudi ob zavedanju, da ga čez dve leti ne bo več in bo tam stal stanovanjski blok, vse več pa je tudi umestitev spomenikov v prostor.