Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


19.10.2021

Rac

Vsebine Programa Ars


19.10.2021

Orgelski koncert

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 5

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 4

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 3

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 2

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Nagrajenci 24. festivala slovenskega filma Portorož

Sinoči se je s podelitvijo vesen, najpomembnejših slovenskih filmskih nagrad, sklenil 24. festival slovenskega filma Portorož. Po presoji mednarodne žirije je absolutni zmagovalec celovečerni igrani prvenec režiserke Tijane Zinajić z naslovom Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je prejel sedem vesen.


18.10.2021

Spot - Rac 1

Vsebine Programa Ars


16.10.2021

Tilen Lebar priporočen skladatelj na mednarodni tribuni Rostrum IRC

V Beogradu, v Studio 6 Radia Beograd poteka mednarodna 67. skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalno srečanje radijskih postaj, ki si izmenjajo in v demokratičnem procesu ocenjevanja izberejo najprepričljivejše sodobne skladbe, posnete v zadnjih petih letih. Izberejo po eno izbrano delo v kategoriji skladateljev pod trideset in v splošni kategoriji, v obeh pa tudi več priporočenih del. Na predlog programa Ars je bilo tudi delo Staticotion za akordeon in elektroniko mladega skladatelja Tilna Lebarja (roj. 1993) v izvedbi Luke Juharta, ki so ga delegati tribune uvrstili tako med priporočena dela med mladimi avtorji, kot tudi v splošni kategoriji. Tilen Lebar se s tem pridružuje slovenskim skladateljem, ki jim je to uspelo - Lojzetu Lebiču, Primožu Ramovšu, Urošu Rojko, Nevillu Hallu, Vitu Žuraju in Luki Juhartu, medtem ko je Petra Strahovnik leta 2019 s skladbo Prana dosegla sam vrh, izbor v generalni kategoriji, Matej Bonin pa s skladbo Cancro izbor med mladimi avtorji. Skladbo je krstno izvedel Luka Juhart na koncertu v Studiu 13 Radia Slovenija, v neposrednem prenosu programa Ars.


14.10.2021

Zvočni performans Teritorij

MFRU, ki poteka med 8. in 15. oktobrom, je Mednarodni festival računalniške umetnosti, ki v Mariboru poteka vse od srede devetdesetih let preteklega stoletja. V tem času se je festival, ki predstavlja, analizira in pomaga razumevati računalnik kot stroj za produkcijo, distribucijo, komunikacijo in arhiviranje, uveljavil v domačem in tudi mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo performans Teritorij zvočne umetnice OR poiesis.


14.10.2021

Stavba GZS ima že arhitekturno patino

"Samo kakovostna arhitektura pomaga graditi boljšo družbo." To je sporočilo nagrajenih projektov in avtorjev Zbornice za rhitekturo in prostor, ki je v času sprejemanja nove zakonodaje še toliko bolj pomembno. Zbornica je namreč prejšnji teden v mariborskem Sodnem stolpu na Lentu podelila strokovna priznanja za največje dosežke svojih članov. Zlati svinčniki za odlično realizacijo, Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, platinasti svinčnik in letošnja novost med nagradami - patinasti svinčnik za arhitekturno delo, ki je močno vplivalo na arhitekturni tok svojega časa. Patinasti svinčnik je nagrada, namenjena objektom, ki niso mlajši od deset in starejši od 30 let. Žirija se je enoglasno odločila za stavbo Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani arhitekturnega biroja Sadar+Vuga. Stavba, dokončana leta 99, je bila zgrajena na podlagi natečajne rešitve iz leta 96, ko so prvo nagrado prejeli Jure Sadar, Špela Videčnik, Boštjan Vuga in Tadej Žaucer. Boštjan Vuga se spominja, da je stavba gospodarske zbornice vzpostavila biro Sadar+Vuga. Projekt je določil tudi način dela, ki ostaja do danes.


14.10.2021

Nadar – Portretne mojstrovine

Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.


13.10.2021

Glasbena jutranjica 3.del

Glasba Josipa Ipavca in Franja Serafina Vilharja ter pogovor z Danielom Celarcem o novem glasbeno dokumentarnem filmu z naslovom Josip Ipavec, slovenski Mozart.


12.10.2021

Ob rekordnem proračunu za kulturo kritike glede razdeljevanja sredstev

Dobro desetletje se je opozarjalo, da bi kultura iz državnega proračuna potrebovala 200 milijonov na leto. Mandat ministra Vaska Simonitija pa je te številke krepko presegel. Letošnji proračun naj bi bil realiziran v višini 245 milijonov, prihodnje leto bo visok 238 milijonov, čez dve leti pa 244 milijonov. Večja vlaganja so namenjena rešitvi najbolj perečih problemov na področju infrastrukture, med drugim bo s 14 milijoni sofinancirana gradnja Centra Rotovž, ki bo reševal prostorsko stisko Mariborske knjižnice. Ob še drugih hvalevrednih investicijah pri društvu Asociacija in sindikatu Glosa ne razumejo, zakaj se varčuje samo pri njih. Glede na napovedi jim bodo zmanjšali sredstva za 3 milijone. To je kar polovica denarja od prvotno načrtovanega na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, od koder lahko neposredno prek razpisov črpajo denar. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc je izrazila pričakovanje, da bodo nevladniki financirani iz drugih proračunskih postavk, ki se višajo, zato po njenem ne drži, da se sredstva za nevladnike v celoti manjšajo. Vendar te postavke niso neposredno namenjene nevladnikom, ampak drugim porabnikom, kot so javni zavodi. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, ali bodo tisti, ki bodo dobili denar, tudi dejansko okrepili sodelovanje z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi. Foto: BoBo


12.10.2021

24. Festival slovenskega filma

S projekcijo filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka, se odpira 24. festival slovenskega filma. V Portorožu bodo letos predvajali kar 87 filmov in ob tej priložnosti je Urban Tarman pred mikrofon povabil Bojana Labovića, novega direktorja, ki bo Festival slovenskega filma Portorož vodil naslednja tri leta.


12.10.2021

RTV Slovenija na medijskem festivalu Prix Europa

V nemškem Potsdamu, nekoč rezidenci pruskih in nemških vladarjev, ki se ponaša s svetovno dediščino pod okriljem UNESCO, poteka že 35. medijski festival Prix Europa. Na festivalu se v tekmovalnem delu za prestižne nagrade poteguje tudi RTV Slovenija. Radio Slovenija – Program Ars je z igro Medeja… bom postala v režiji Špele Kravogel uvrščen v tekmovalni program v kategoriji radijske igre, dokumentarna igra Glas šakala v režiji Saške Rakef pa se za nagrado poteguje med radijskimi dokumentarci. Medeja ... bom postala prinaša Senekovo zgodbo, ki temelji na bolj znani, Evripidovi Medeji, a je zgodba podobn. Medejini zločini odpirajo vprašanje ali je protagonistka žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi. V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Televizija Slovenija se kot koproducent v mednarodni produkciji predstavlja z delom "Noisy Neighbours". Festival spremlja urednik Alen Jelen.


11.10.2021

Premiera dokumentarno-poetične zvočne študije Glas Šakala

Ko sodelujemo na mednarodnih medijskih festivalih, s tem skrbimo za širšo prepoznavnost našega dela in sledimo aktualnih mednarodnim smernicam, predvsem pa se borimo za kakovostno in zahtevnejšo televizijsko in radijsko produkcijo, kot sta umetniška in dokumentarna. Na prestižni festival Prix Europa, ki se začenja danes v Berlinu, se je Radio Slovenija letos uvrstil z dvema deloma: radijsko igro Medeja … bom postala v režiji Špele Kravogel in pa z dokumentarno-poetično zvočno študijo Glas Šakala, ki sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Zvočna študija, pri kateri je pomembno tako besedilo kot sam zvok, premišlja odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami. Režiserko Saško Rakef je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš in jo med drugim povprašal, kako tovrstni eksperimentalni projekti raziskujejo meje medija in načine, kako se približati poslušalcem, kako v njih vzbuditi posebno pozornost in občutljivost.


Stran 39 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov