Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


21.09.2021

Naj bo kvir!

Do sedaj verjetno v slovenskem prostoru še ni bilo tako velike in raznolike razstave, povezane z LGBTIQ+ vprašanji, kot je razstava Naj bo kvir! v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava prinaša likovne poglede in misli izbranih umetnic in umetnikov, ki so tudi družbeno kritični, a hkrati razvijajo sodobno avtorsko in estetsko izpovednost, je v spremnem besedilu zapisal kustos Sarival Sosič, ki je razstavo oblikoval v sodelovanju s pesnikom in pisateljem Branetom Mozetičem. »Vprašanje, zakaj LGBTQI+ umetnost, poslušamo znova in znova in zveni nekako tako: »Je sploh še smiselno govoriti o LGBTQI+ umetnosti? Ta sploh obstaja? Čemu te nenehno množeče se črke? Se jim v štiridesetih letih od dekriminalizacije homoseksualnosti ni uspelo prilagoditi na enakopravnost?« Tako svojo spremno študijo, ki bo objavljena v katalogu razstave, začne Domen Ograjenšek, ki razloži, zakaj je tem vprašanjem pomembno posvečati pozornost, razmišlja pa tudi, ali je mogoče v LGBTQI+ oziroma kvir umetnosti zaznati kakšne specifike.


17.09.2021

Slofest

Vsebine Programa Ars


17.09.2021

Velenjica pesniškemu subjektu neučakane geste

Miklavž Komelj je dobitnik Velenjice - čaše nesmrtnosti, osrednje nagrade Lirikonfesta, ki je bil letos posvečen temi (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju - njene nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti. "Njegov pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V eni pesmi zapiše, da 'nobena hiša ne bi mogla stati, če v njej ne bi bilo viharja' – in s Komeljevo besedo lahko rečemo, da nobeno življenje ne bi moglo živeti, če v njem ne bi bilo tovrstne poezije." (Iz utemeljitve osrednje nagrade za pesnika Miklavža Komelja)


16.09.2021

Rožančevo nagrado prejme Robert Simonišek

Esej kot oblika mišljenja in upovedovanja sveta je v dobi poplave mnenj in konstruktov dragocena literarno sredstvo za oblikovanje kritičnega mišljenja, ki ponuja družbi nove poti. Kulturno društvo Marjana Rožanca je sinoči v Cankarjevem domu v Ljubljani podelilo nagrado za najboljšo knjigo esejev. Prejel jo je Robert Simonišek za knjigo Pejsaži - sanjati na soncu.  Tri desetletja nagrade Marjana Rožanca kažejo, da nagrajenci tudi kasneje odločno stopijo v javni prostor, kjer puščajo odločne sledi. Žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, je poleg Simoniška nominirala še Vesno Milek za knjigo Ogledala, Marka Pavliho za delo Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcela Štefančiča za Slovenski sen in Uršo Zabukovec za knjigo Levo oko, desno oko.


16.09.2021

SPOT Arsova lastovka - čestitka

Vsebine Programa Ars


15.09.2021

Podelitev Arsove lastovke

Naslov zmagovalne zgodbe je Violina in žiletke, na slavnostni prireditvi pa razkrivamo še avtorja besedila in avtorje drugih izbranih zgodb. Zmagovalno zgodbo interpretirajo priznani dramski igralci Vesna Jevnikar, Jernej Kuntner, Blaž Šef, Matej Zemljič in Klara Kastelec. Dogodek povezujeta Maja Moll in Aleksander Golja, pospremi pa ga koncert tria LJD Ensemble z novo skladbo Milka Lazarja Simple pieces.


15.09.2021

Arsova lastovka v rokah Davorina Lenka

Na jubilejnem 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Davorin Lenko, pisatelj, ki je do zdaj napisal dve knjigi kratkih zgodb: Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn in dva romana: Telesa v temi in Bela pritlikavka. Za Telesa v temi je dobil avtor nagrado Kresnik za najboljši roman leta 2013, njegova peta knjiga izide še letos. Violina in žiletke je lapidarno napisana zgodba o skrajnje mučnem praznovanju božiča.


13.09.2021

Ars teatralis: literarni večer Odrešenje in onkraj

Literarni večer Ars teatralis je tokrat gostoval v Italiji, v štandreški cerkvi sv. Andreja apostola, ki je ena največjih v goriški nadškofiji. V Štandrežu, kjer je številčna slovenska skupnost, se je leta 1676 rodil tudi kapucinski oče Romuald, krstno imenovan Lovrenc Marušič, v duhovnika posvečen leta 1700. Služboval je med drugim v Gorici in Škofji Loki in prav tam je napisal Škofjeloški pasijon, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko delo, napisano v slovenščini – letos mineva 300 let od prve uprizoritve. In kot je oče Romuald prvi izpričani začetnik slovenskega dramskega jezika, se je veliki italijanski pesnik Dante Alighieri, čigar 700. obletnico smrti zaznamujemo letos, pojavil ob zori italijanskega pesniškega jezika. Idejni vodja cikla Ars teatralis in režiser literarnega večera Odrešenje in onkraj je Alen Jelen, scenarij pa je delo Mateja Venierja. Dramaturški koncept sta zasnovala kot uprizarjanje bralne vaje – neke vrste gledališče v gledališču. Nastopali so Ana Facchini, Nikla Petruška Panizon, Matija Rupel, Danijel Malalan in Igor Velše. Cerkveno akustiko sta glasbeno oplemenitili Apolonija Gantar na orglah in Andrejka Možina na violončelu. Literarni večer Ars teatralis: Odrešenje in onkraj je plod sodelovanja programa Ars, Slovenskega stalnega gledališča Trst, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slofesta – festivala slovenske narodne skupnosti v Italiji. Oblikovanje grafike: Andrej Pisani, Sintesi Hub


13.09.2021

SPOT Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Koncert Zbora Tenebrae

Zbor Tenebrae prav letos zaznamuje 20-letnico svojega delovanja. Velja za enega najuglednejših vokalnih sestavov na svetu, v svojem poustvarjalnem delu pa posega po raznovrstnem repertoarju, ki sega vse od 16. stoletja do sodobnih del. Tako bo tudi tokrat ponudil program, imenovan Hvalospev nebeške lepote, ki je razpet med deli Thomasa Tallisa, Antonia Lottija, Gregoria Allegrija in drugih starih mojstrov v prvem delu koncerta ter zborovskimi stvaritvami pretežno angleških skladateljev v drugem. Nigel Shor, umetniški vodja in ustanovitelj zbora, je misli o programski zasnovi na kratko strnil takole: »Program zrcali moje okolje in okolja mojih pevcev. Številni smo namreč začeli kot otroci peti v cerkvenih in katedralnih zborih. Pojemo precej renesančnih del, tudi sodobno, romantično in viktorijansko glasbo. Naš program je eklektičen: tak, kot bi v njem zbrali naša najljubša dela. Izbrane skladbe pojemo že vrsto let, dobro jih poznamo, zato vse teče kot namazano – čeprav skočimo iz renesanse v 19. in 20. stoletje. Pravzaprav so vsa izbrana dela – moje najljubše skladbe.« Drugi, skoraj v celoti angleško obarvani del koncerta, bo tako v znamenju vokalne glasbe Williama Harrisa, Johna Tavenerja, Jonathana Harveyja, Boba Chilcotta, Richarda Rodneyja Benneta in Erica Whitacreja. Koncert zbora Tenebrae, ki se bo v Slovenski filharmoniji začel ob 16. uri, lahko spremljate tudi v neposrednem prenosu na 3. programu Radia Slovenija, programu ARS.


10.09.2021

Iskra Delta odpira svoja vrata v mnoštvo različnih prihodnosti

34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.


10.09.2021

Arsova lastovka

V sredo, 15. septembra 2021, bo na Ljubljanskem gradu potekala slavnostna prireditev ob 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Ob tej priložnosti bo prvič podeljena nagrada Arsova lastovka.


10.09.2021

Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Literarni večer Odrešenje in Onkraj – neposredni prenos

V ponedeljek ljubitelje književnosti, glasbe in radia čaka prav poseben dogodek. Literarni večer iz cikla Ars teatralis z naslovom Odrešenje in onkraj smo tokrat posvetili 700. obletnici smrti Danteja Alighierija in 300. obletnici prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona po besedilu štandreškega rojaka, patra Romualda. Neposredni prenos iz cerkve sv. Andreja apostola v Štandrežu bo ob 20. uri na programu Ars in na Radiu Trst A, dogajanje pa bo mogoče spremljati tudi v spletnem videoprenosu.


Stran 41 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov