Danes je film Oni živijo v celoti rehabilitiran in ga lahko razglasimo za nesmrtno kultno klasiko.

John Nada, brezposelni gradbeni delavec v času splošne krize prispe v Los Angeles. Napol legalno se zaposli in zbliža s kolegom Frankom Armitagem, ki mu priskrbi začasno bivališče v zatočišču za brezdomce. Naleti na skupino, ki se dobiva v veliki tajnosti in je prepričana, da družbo nadzoruje skupina »outsiderjev«. Ob tem postane pozoren na vedno več znakov, ki tej teoriji zarote pritrjujejo. Ko buldožerji porušijo zatočišče in zapuščeno cerkev, v kateri se je dobivala ta skupina, John Nada med ostanki najde nenavadna sončna očala. Ta ob nošenju razkrijejo resnico: med ljudi so infiltrirana maskirana zunajzemeljska bitja, ki kolonizirajo naš planet in med ljudmi za svojo korist spodbujajo vedno več konformizma, medijskega uspavanja, ubogljivosti in potrošništva. John in Frank spoznata, da se bo potrebno povezati s somišljeniki in se z radikalnim bojem upreti popolni nadvladi nad človeštvom.

Že sam poizkus povzemanja zgodbe filma Oni živijo režiserja in scenarista Johna Carpenterja iz leta 1988 kaže na to, kako banalna in kompleksna hkrati je fabula. To je zmedlo številne kritike tedanjega časa, ki so se v svojem zavračanju osredotočali predvsem na tisto banalnejšo plat filma. Ta je bila namreč še poudarjena z dejstvom, da avtor v glavno vlogo ni postavil kakšnega od uveljavljenih igralcev, na primer Kurta Russella, s katerim je sodeloval pri številnih celovečercih, tudi pri kultnem Stvoru iz leta 1982, ki ga je pred tednom dni prav tako predvajala TV Slovenija, ampak Roddyja Piperja, vzhajajočo zvezdo domnevno manjvrednega wrestlinga.

Druga pomembna komponenta, ki je bila ob premieri kritiško spregledana, pa je namerno navezovanje Carpenterja na estetiko nizkoproračunskega znanstvenofantastičnega B-filma iz 50. let. Ali povedano drugače: verjetno je šele z nekaj časovne distance mogoče videti številne močne vezi med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja, med obdobjem, ko je v Ameriki vladal paranoični strah pred rdečo nevarnostjo, atomsko kataklizmo in vsem tujim, ter obdobjem, ko je v Belo hišo prijezdil nekdanji igralec iz vesternov Ronald Reagan, sprožil konservativno revolucijo in s svojo Vojno zvezd dokončno spravil na kolena komunistično Sovjetsko zvezo ter njene satelite. Mimogrede, pozornemu gledalcu ta kulturološka in vizualna povezava med 50. in 80. leti ne more uiti niti pri opusu Davida Lyncha in še nekaterih znamenitih cineastih, ki so biološko odraščali v prvem obdobju in avtorsko zoreli v drugem.

Johna Carpenterja še danes zabava, da je bil film Oni živijo ob premieri, kritikam navkljub, za kratek čas na prvem mestu gledanosti, saj ga je sam načrtoval predvsem kot jedko satiro proti komercializaciji vsega in kulturni popreproščenosti, ki je šla z roko v roki z obdobjem reaganizma. Zanimiv trivialni podatek pravi, da ga je s tega mesta izrinil četrti del franšize Noč čarovnic, s katerim sam Carpenter sicer ni imel nič, ga je pa prav ta franšiza umestila trdno na žanrski Panteon.

Danes je film Oni živijo v celoti rehabilitiran in ga lahko razglasimo za nesmrtno kultno klasiko. Eden njegovih najvidnejših zagovornikov je prav Slavoj Žižek, ki ga je v Perverzneževem vodniku po ideologiji razglasil za »pozabljeno mojstrovino hollywoodske levice«. In še dodal: »Svoboda je boleča.« Skozi njegova interpretativna očala nam film ponuja vrhunsko kritiko ideologije, katere resnica ni nekaj očitnega, ampak vse tisto, kar se širi skozi subliminalna sporočila ter prek tega, kar vsrkavamo in živimo skozi lasten vsakdan. Ne da bi se tega zavedali, jemo iz smetiščnega kontejnerja ideologije, če lahko še zadnjič citiram film in Žižka.

Celovečerec Oni živijo je danes morda aktualnejši kot kdajkoli prej. Njegovo sporočilnost je desetletje pozneje sicer zasenčila Matrica (1999), ki je bila s svojo obrtniško spretnostjo in vizualno privlačnostjo uspešnejša pri prodiranju v popkulturno in publicistično zavest. A veliko indicev kaže na to, da se 80. leta vračajo, s tem pa morda tudi zavest o strupenem zasužnjevanju vsega človeškega s strani sprege potrošništva, poslovnežev, politikov in propagande. Skupaj z Nado si torej nadenimo očala in spreglejmo!