Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


18.07.2022

Petintrideset humoresk Frana Milčinskega o Butalcih vsak delovnik zvečer v Odprti knjigi na Arsu

Prvo zgodbo interpretira Vesna Jevnikar, sledili pa ji bodo vsi ostali dramski igralci iz Prešernovega gledališča Kranj: Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek in Borut Veselko. Režiser je bil Alen Jelen, svetovalka za govor Mateja Dermelj, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojstri pa Sonja Strenar, Matjaž Miklič, Urban Gruden, Gal Nagode in Vjekoslav Mikez. Dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Butalci Frana Milčinskega v izvedbi igralcev Prešernovega gledališča v Kranju bodo torej na sporedu vsak delovnik zvečer ob devetnajstih, izšli pa so tudi kot zvočna knjiga v digitalnem formatu pa tudi kot dvojna zgoščenka z dodano pretočno kodo. Poleg Tretjega programa Ars Radia Slovenija, Prešernovega gledališča Kranj in ZKP RTV Slovenija je pri projektu sodelovala tudi Javna agencija za knjigo.


18.07.2022

Na Kapitolskem griču v Rimu razstava, posvečena življenju in dosežkom zadnjega cesarja iz dinastije Flavijcev – Domicijana

Domicijan je Rimskemu imperiju vladal ob koncu prvega stoletja našega štetja in sicer petnajst let. Umrl je pri samo 45-letih nasilne smrti – skupina senatorjev, zarotnikov, ga je dala zabosti, da bi lahko hitreje ustoličili svojega favorita Nervo. Večnemu mestu je Domicijan zapustil številne znamenitosti, brez njega pa bi bil Rim revnejši tudi za svoj najbolj znani, Navonski trg. Razstava Cesar Domicijan – sovraštvo in ljubezen, ki bo na ogled do 29. januarja, je del bogate kulturne ponudbe v Rimu, mesto se je prebudilo, vanj se spet vrača turizem. Foto: Pixabay


15.07.2022

Sadaf Foroughi in Jonás Trueba, nagrajenca festivala v Karlovih Varih

V Karlovih Varih smo pred mikrofon povabili ustvarjalce filmov To morata videti! in Poletje upanja, španskega režiserja Jonása Truebo in iransko režiserko Sadaf Foroughi, ki sta prejela glavni nagradi, kristalni globus in posebno nagrado mednarodne žirije. Foto: Film Servis Karlovi Vari


14.07.2022

Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski

V Cankarjev dom v Ljubljani je iz Beograda kot v 21. mesto na svetu prišla potujoča razstava ''Grajeno okolje: Alternativni vodnik po Japonski''. Ta potujoča razstava Japonske fundacije, ki je v Ljubljano prišla v sodelovanju z Veleposlaništvom Japonske v Republiki Sloveniji ter Centrom arhitekture Slovenije, predstavlja skupno osemdeset arhitekturnih in urbanističnih projektov, ki Japonsko predstavljajo v drugačni luči. Matic Ferlan se je o tradicionalni in sodobni japonski arhitekturi, medsebojnem vplivu zahodne in japonske arhitekture, obvladovanju naravnih nesreč in razdelitvi na prefekture ter o odtisih japonske dediščine v slovenski arhitekturi od druge polovice 20. stoletja do danes pogovarjal z Barbaro Viki Šubic s Centra arhitekture Slovenije, Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije FF UL, arhitektom Janezom Koželjem ter avtorjema razstave Shunsukom Kurakato in Satoshijem Hachimo. Pisne odgovore kuratorjev razstave na naša vprašanja sta brala Miha Zor in Bernard Stramič, za prevode iz japonščine je poskrbelo Veleposlaništvo Japonske v Republiki Sloveniji. foto: Kristina Bursać / Cankarjev dom


14.07.2022

Kino pod zvezdami 2022

S projekcijo slovenskega filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka o prijaznem možu brez posebnosti, na katerega nekdo brez razloga strelja, se odpira že tradicionalni Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Obiskovalci si bodo lahko ogledali še tri igrane celovečerce, pri katerih so sodelovali slovenski producenti: med njimi je Orkester režiserja in scenarista Matevža Luzarja o pihalnem orkestru, ki se v malo avstrijsko mesto odpravi na glasbeni festival. Letni kino pod zvezdami bo do 6. avgusta postregel tudi s tremi predpremierami in izborom nekaterih najbolj odmevnih filmov, ki smo jih videli v minuli sezoni. Še servisna informacija: v primeru slabega vremena bo projekcija naslednji dan v ljubljanskem Kinodvoru. Foto: Kinodvor


14.07.2022

Začetek obnove po poplavi v Moderni galeriji

V Moderni galeriji v Ljubljani je septembra lani jesensko neurje povzročilo vdor vode, ki je ogrozila sicer zaščitene umetnine v depojih in preprečila normalno izvajanje načrtovanega programa. V torek so se začela obnovitvena dela. Sanirali bodo streho, parkete, okna in stene. Med obnovo, ki bo potekala do septembra, si bo še vedno mogoče ogledati stalno zbirko. Skupna vrednost posegov se je s prvotno ocenjenih 380.000 znižala na 270.000 evrov, pojasnjuje direktor Aleš Vaupotič. foto: Moderna galerija


12.07.2022

Ukrajinka, Tajvanec in Argentinka o navduševanju nad slovenščino

Da bi laže pregnala črne misli med vojno v Ukrajini, se Julija uči slovenščino. Tajvancu Krištofu slovenščina lepo zveni in bi jo rad poučeval v Tajvanu. Argentinka Julija pa ima zanimivo družinsko zgodbo, ki jo je privedla do tega, da na univerzi v Buenos Airesu predava slovensko književnost. Njihovim jezikovnim zgodbam smo se čudili ob letošnjem Seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki ga na Filozofski fakulteti v Ljubljani prireja Center za slovenščino. Daljšim pogovorom z njimi boste lahko prisluhnili v dveh oddajah Jezikovni pogovori.


08.07.2022

Stritarjev nagrajenec 2022 je Muanis Sinanović

Pesniška zbirka Krhke karavane Muanisa Sinanovića, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, je bila po presoji slovenskih literarnih kritikov lani najboljše literarno delo. Zanjo je prejel nagrado kritiško sito. Na Festivalu Pranger v Rogaški Slatini so Muanisu Sinanoviču podelili Stritarjevo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje že 25. leto zapored za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. Komisija, ki so jo sestavljali Robert Kuret, Veronika Šoster in dr. Zoran Pevec, je v utemeljitvi izpostavila, da je ena od najbolj opaznih kvalitet njegovih kritik “nesamoumevna kontekstualizacija, pa naj bodo to različne literarno-umetnostne tradicije ali pa teoretično filozofski okviri … Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo kot kritik tudi dopusti.” Muanis Sinanović piše kritike tudi za program Ars. foto: Maša Pirc


08.07.2022

Festival Karlovi Vari

Potem ko so festival v Karlovih Varih lansko leto iz znanih razlogov zamaknili za mesec dni, se je karlovarski filmski festival v 56. izdaji znova vrnil v svoj tradicionalni julijski termin. Omejitveni ukrepi so letos k sreči bolj navzoči na filmskem platnu kot pri sami organizaciji festivala. Maske so – tako je videti v nekaterih filmih – postale vsakdanji filmski rekvizit, pandemija pa tema marsikaterega dialoga in tudi scenarija. V Karlovih Varih je na ogled 170 filmov, med njimi 130 celovečercev z vsega sveta. V dveh glavnih tekmovalnih sekcijah so si filmski ljubitelji lahko ogledali 24 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov in večina med njimi je doživela svetovno premiero. Dva od njihovih avtorjev je k pogovoru povabil Urban Tarman.


08.07.2022

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina

Na 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki bo potekal med 9. in 16. julijem v Ormožu in Ljutomeru, letos prihajata častna gosta Jack Sholder in Robert Englund. Ta je ustvaril eno največjih ikon grozljivk – Freddyja Kruegerja iz filma Nočna mora v ulici brestov. V znamenju lika igralca, ki trenutno nastopa še v seriji Stranger Things, bo potekal tudi vinski program letošnjega festivala. Regionalna vina bodo tako predstavili na Nočni mori v ulici vinske trte.


06.07.2022

Poezija in jeza na Prangerju

19. leto zapored se bodo na Festivalu Pranger srečali, soočili in kritizirali pesniki, kritiki in prevajalci poezije. Analizirali in brali bodo devet pesniških zbirk iz leta 2021, podelili bodo Stritarjevo nagrado za mladega kritika ali kritičarko, potekal pa bo tudi program za otroke Ela - Mali Pranger, ki v sodelovanju s knjižnico Rogaška Slatina v letu Ele Peroci obeležuje 100. obletnico rojstva mladinske pisateljice. foto: Pranger/Nina Medved


05.07.2022

Odtisi in vtisi 2 predstavljajo grafične novosti zadnjih let

Leta 2012 so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na podlagi poziva umetnikom pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje, pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju, in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija, pa predstavlja razstava Odtisi in vtisi 2. Skulpturalna postavitev predimenzioniranih napihnjenih bankovcev, tisk na krožnike, preproga z odtisi stopal, skozi prostor razpeljane vrvi in debla – razpon postopkov, tehnik in strategij na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je res širok. Kot pove Božidar Zrinski, ki je z Bredo Škrjanec razstavo kuriral, se je letos kar nekaj prijavljenih avtorjev grafike lotilo drugače, poziv pa jih pri tem ni omejeval. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se imen, ki bi jih sicer verjetno odkrili šele pozneje. Tak pristop jim torej pomaga spoznavati tekočo produkcijo in tudi snovati prihodnji program, še doda Božidar Zrinski. Na ogled so dela, ki so nastala v zadnjih štirih letih, vsa pa je med prijavami izbrala mednarodna strokovna žirija. Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl drugim medijem, pa je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden izmed načinov, kako v MGLC-ju ohranjajo stik s tem medijem. Kaj prinaša 43 del iz zadnjih let, si boste tam lahko ogledali do 2. oktobra. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 ? (rubljev), 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC


04.07.2022

Koncert Mojce Pregeljc na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu

Na znamenitem Konservatoriju svete Cecilije v Rimu so v soboto priredili koncert ob koncu akademskega leta. Na večeru, ki ga je zaznamoval repertoar Frederica Chopina, se je rimskemu občinstvu predstavila tudi mlada slovenska pianistka Mojca Pregeljc. Svojo glasbeno pot je začela v Ajdovščini ter jo nadaljevala v Padovi, zdaj pa jo čaka vznemirljivo nadaljevanje v Rimu, kjer jo čedalje bolj cenijo.


03.07.2022

Festival Ljubljana se poklanja Verdiju z izvedbo ene najlepših skladateljevih umetnin, njegovim Rekviemom

Poslušali bomo izvedbo štirih mednarodnih solistov, mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter zbora in orkestra Slovenske filharmonije. Nastanek Verdijevega največjega religioznega dela sega v leto 1868, ko je umrl Gioacchino Rossini. Verdi je dal svojim skladateljskim kolegom idejo, naj vsak napiše en stavek za rekviem v Rossinijev spomin. Sam je prispeval stavek Libera me. Kolegi, ki so vsi razen Verdija danes pozabljeni, so se na pobudo odzvali, vendar pa nenavadno delo ni bilo izvedeno. Šele nekaj let pozneje, ko je umrl pisatelj in humanist Alessandro Manzoni, se je Verdi odločil, da napiše zanj rekviem z vsemi stavki. Tako je Verdi zapustil glasbenemu svetu eno najlepših in najbolj prepričljivih ter globoko religioznih del. Na koncertu, ki se bo začel ob 20. uri v Gallusovi dvorani, bodo poleg pevskih solistov: sopranistke Krasimire Stojanove, mezzosopranistke Eline Garanče, tenorista Dmitra Popova in basista Roberta Zanellata nastopili še mešani pevski zbor Glasbene matice ter zbor in orkester Slovenske filharmonije. Vsi pod vodstvom Roberta Abbada. Foto vir: Slovenska filharmonija


01.07.2022

Že peti FKK, Festival kulture Kostanjevica na Krki

Ob jubileju so pripravili celotedenski praznik kulture, ki poteka brez vstopnine, saj želijo Dolenjskim Benetkam s festivalom vrniti ugled, ki so ga nekoč že imele na tem področju. Napovedujejo gledališke predstave, koncerte, letos tudi filmsko dogajanje, literarni zajtrk, prireditve za najmlajše. Na odprtju bo nastopil legendarni igralec, glasbenik in pesnik Rade Šerbedžija s svojo skupino Zapadni Kolodvor. Foto: Maruša Lapuh


30.06.2022

Kamerat – festival delavskega filma v delavskem okolju

V Hrastniku se je začela druga izdaja festivala delavskega filma Kamerat. Na prvem in edinem festivalu delavskega filma pri nas in enem redkih na svetu bo letos poleg 16 filmov z delavsko tematiko in nenehnim bojem za delavske pravice v ospredju tudi vrsta spremljevalnih dogodkov, od okroglih miz, fotografske razstave in prenovljene ter dopolnjene muzejske zbirke uporništva v Zasavju do razstave »Jože Plečnik in Praga« ter odprtja hrastniškega dela tematske Poti Srečno. Avtorje festivala, prijatelje kulture in filma ter dostojnega dela je za festival navdihnila gladovna stavka rudarjev leta 1934, ki so se ji priključili tudi delavci drugih panog v skupnem boju za boljše delovne razmere. Spomin nanjo je stanovski praznik slovenskih rudarjev in hkrati tudi občinski praznik občine Hrastnik.


30.06.2022

Preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih potez prejšnjega ministra za kulturo

Nevladnim organizacijam se ne bo treba izseliti iz prostorov na Metelkovi 6, saj bo ministrstvo za kulturo preklicalo sodne postopke, ki tečejo proti njim, je sporočila ministrica Asta Vrečko. S tem je tudi preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih odločitev prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ministrstvo je preklicalo tudi pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije za Prirodoslovni muzej na Metelkovi.


30.06.2022

Mojster

» Asket. Mistik. Vizionar. Samotar. Skriti bog Ljubljane.« S temi besedami ustvarjalci predstave Mojster naslavljajo arhitekta Jožeta Plečnika, eno osrednjih osebnosti slovenske kulturne zgodovine, ki ob svojem 150. rojstnem dnevu dobiva tudi gledališko posvetilo. foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si


29.06.2022

knjiga = dogodek, knjižni sejem Slovenskih gledaliških založnikov

Slovenski gledališki založniki: zavoda Emanat in Maska, Slovenski gledališki inštitut ter Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, skupaj predstavljajo knjižne novitete na inovativno-performativne načine. vir foto: slogi.si


29.06.2022

Igor Štromajer in Sakrowski: f(x) = ax3 + x2 + cx + d

V ljubljanski galeriji Aksioma razstavlja Pavarotti HTML-ja, kot so v francoskem časniku poimenovali Igorja Štromajerja, mednarodno uspešnega slovenskega spletnega umetnika. Dela iz njegovega obsežnega opusa hranijo vrhunske umetnostne ustanove, kot gostujoči umetnik pa predava na univerzah in inštitutih za sodobno umetnost po vsem svetu. Poznamo ga predvsem kot spletnega umetnika, na sedanji razstavi pa se zato morda nekoliko presenetljivo zazremo – v betonsko kocko.


Stran 21 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov