Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov