Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov