Snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji.

V častitljivi starosti 98 let je umrl Ivan Marinček – Žan, ki je kot direktor fotografije podpisan pod temelje slovenske kinematografije. Posnel je prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, s Francetom Štiglicem pa je stal za kamero še pri sedmih filmih. Za fotografijo pri filmu Deveti krog je leta 1960 prejel nagrado zlata arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Posnel je tudi prvi slovenski celovečerec v barvah – to je bil Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta.

Celovečerni filmi Na svoji zemlji, Kekec, Ne joči, Peter in To so gadi so brez konkurence med največjimi uspešnicami iz zgodovine slovenske predosamosvojitvene kinematografije. Če bi se spraševali, kaj jih povezuje, bi lahko dobili vrsto različnih in vsebinsko pestrih odgovorov, a med njimi bi bil verjetno le eden popolnoma nedvoumen: podobo jim je vdihnilo vešče fotografsko oko nedavno umrlega Ivana Marinčka - Žana, ki je bil pri teh in številnih drugih slovenskih klasičnih filmih direktor fotografije oziroma snemalec.

Leta 1922 rojeni Ivan Marinček je veljal za radovednega raziskovalca, študioznega, iznajdljivega, neutrudnega in prilagodljivega filmskega delavca – danes si je težko predstavljati, kako veličasten dosežek je bil v prvih povojnih letih ustvariti nacionalno kinematografijo tako rekoč iz nič. Eden njenih ključnih, nepogrešljivih soustvarjalcev je bil prav mojster filmske fotografije Marinček, ki se je znašel v vseh realnih in imaginarnih prostorih – ustvaril je tako bukolično alpsko idilo v Kekcu kot vizualni odtis jugoslovanskih metropol, s katerim je segel po zvezdah. V sodelovanju s Francetom Štiglicem, s katerim sta bila vso kariero tesno povezana, je v Zagrebu leta 1960 posnel mojstrovino Deveti krog ‒ ki je bila prikazana v Cannesu in je tekmovala za oskarja z Bergmanom in Clouzotom, Beograd pa je nepozabno odtisnil na celuloid v filmu Dva, celovečernem prvencu osrednjega črnovalovca Aleksandra Petrovića. V tem sklopu moramo omeniti vsaj še Zaroto Francija Križaja, enega najbolj urbanih – a tudi najbolj spregledanih – slovenskih celovečernih filmov, ki mu je uspelo izjemno učinkovito izkoristiti sodobno modernistično arhitekturo za dosego potujitvenega in preganjavičnega občutka politične kriminalke.

Nekdanji sodelavci Ivana Marinčka se ga spominjajo kot človeka, ki je od nog do glave živel za film in z njim. Po pripovedovanju direktorja filma Ljuba Strune, ki je z njim sodeloval pri vrsti mednarodnih koprodukcij v petdesetih in šestdesetih letih, je bil vedno izjemno deloven, popolnoma vdan projektom in je znal tudi druge priganjati k ustvarjanju; pri tem je vedno zahteval najvišjo kakovost od sebe in svojih sodelavcev. Bil je odkrit in dinamičen, a za kakršnekoli zamere ni imel časa: do pozne starosti, ko smo ga obiskovalci srečevali na večerih Slovenskega filmskega arhiva v Kinoteki in drugih s slovenskim filmom povezanih dogodkih, je s svojo opazno podobo deloval iskrivo in bil poln neuničljive energije.

Ob slovesu Ivana Marinčka nam pride na misel rek, da s smrtjo človeka izgine  svet. Glede na to, da je tako rekoč poosebljal slovensko filmsko zgodovino, saj jo je soustvarjal vse od začetka, se je občutku izginotja velike dobe težko izogniti. A hkrati za njim ostaja dragocena filmska zapuščina, ki trajno priča o tem, kdo pravzaprav smo.