Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrhunci spletne izdaje festivala LGBT filma

18.12.2020


Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.

36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.

Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.

Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.

»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«

Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.

António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Vrhunci spletne izdaje festivala LGBT filma

18.12.2020


Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.

36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.

Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.

Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.

»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«

Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.

António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.


11.01.2022

Odmevajo rezultati programskega razpisa Ministrstva za kulturo

Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše


07.01.2022

Leninov park

Vsebine Programa Ars


07.01.2022

Gustav Gnamuš slika »barve na poti«

Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.


06.01.2022

Dosežki predsedovanja Slovenije Svetu EU na področju kulture

1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.


31.12.2021

Silvestrski večer

Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.


02.01.2022

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?


30.12.2021

Deseti brat je postal tudi zvočna knjiga

Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.


30.12.2021

Kulturno-kreativni delavec je v času covida-19 potegnil krajšo

Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.


30.12.2021

Razstava o Mačku Muriju in muci Maci

Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.


29.12.2021

Andrej Goričar intervju

Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.


29.12.2021

Erotikon

Vsebine Programa Ars


29.12.2021

Erotikon: Zven tišine

Vsebine Programa Ars


28.12.2021

Deček, ki je prehitro rasel

Vsebine Programa Ars


25.12.2021

Prenos evangeličanskega bogoslužja

Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.


25.12.2021

Polnočno bogoslužje

Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.


Stran 33 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov