Filmi prihajajo z vsega sveta, med njimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo.

36. festival LGBT filma – tako, kot mnoge druge kulturne prireditve v teh dneh – poteka na spletu. Filmi z lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi in transspolnimi zgodbami kot v prejšnjih letih prihajajo z vsega sveta: iz Avstralije, Filipinov, Rusije, Brazilije, ZDA, Irana, Malezije in Tajvana, Mehike, Kube in iz evropskih držav, med katerimi je tudi Slovenija s srednjemetražnim filmom Kondom na glavo Andraža Čoka. O najzanimivejših filmih letošnjega programa razmišlja Tine Poglajen.

Letošnji festival LGBT filma je odprl avstralski film Neslišano, v katerem se v ljubezensko razmerje zapleteta glasbenik, kitarist Noah in Finn, gluh transmoški, ki vodi nočni klub za skupnost gluhih. To se morda sliši protislovno, a tam predvajajo glasbo še posebno glasno, da obiskovalci lahko kljub gluhosti čutijo globoko basovsko vibriranje. Razmerje Noaha in Finna, ki svojo tranzicijo šele pričenja, zaznamujejo komunikacijski spodrsljaji, tako v smislu avstralskega znakovnega jezika kot posebno občutljivega položaja osebe na presečišču različnih drugosti.

Med bolj pretresljivimi filmi letošnjega festivala pa je dokumentarec Dobrodošli v Čečeniji, ki predstavlja delo skrivne skupine aktivistk in aktivistov, ki tvegajo svoja življenja, da lahko vsaj deloma preprečujejo nasilje nad osebami LGBT v ruski republiki Čečeniji. Snemanje filma je v večjem delu potekalo naskrivaj, saj kamera prisostvuje evakuacijam posameznikov in posameznic, z digitalno tehnologijo pa so njihove obrazne poteze in glasove predrugačili do neprepoznavnosti – gre namreč za ljudi, ki se še vedno bojijo za svoja življenja. S tem je povezan tudi eden izmed najmočnejših prizorov v filmu, javno razkritje Maksima Lapunova, ki je javno govoril o svoji izkušnji pripora in mučenja v Čečeniji. Tam so ga namreč policisti, po tem, ko sta ga sredi noči ugrabila dva moška, dvanajst dni zadrževali v krvavi celici, ga pretepali s palicami, mu grozili in ga poniževali, zato, ker je gej. Lapunov se je razkril zato, da bi lahko podal ovadbo in da bi ruske oblasti sprožile preiskavo, a so ga te brez utemeljitve zavrnile. V trenutku, ko Lapunov stopi pred predstavnike medijev, se njegov obraz spremeni nazaj v resničnega. Še posebno pretresljivi pa so najdeni posnetki nasilja nad LGBT osebami, ki so jih snemali storilci in nato prestregli aktivisti, in prikazujejo surovo nasilje, vključno s posilstvom. Režiser filma, Američan David France, je v začetku leta na Berlinalu prejel nagrado Teddy za najboljši kvirovski film.

»V začetku leta 2017 sem bral o zločinih nad čečenskim LGBT prebivalstvom. Novice o tamkajšnjem dogajanju so obkrožile cel svet – v nekem trenutku so vsi vedeli, kaj se tam dogaja. Kljub temu je glas o tem zelo hitro potihnil. Pomislil sem, da se je morda umirilo tudi nasilje, pa se je izkazalo, da se ni. Poleti sem izvedel, da so si kvirovski aktivisti, ker političnega odziva ni bilo, zadali velikansko, in izjemno nevarno nalogo, rešiti te ljudi in jih prepeljati na varno. O tem sem moral izvedeti več, zanimalo me je, kaj jim grozi, kakšno je njihovo delo, kaj so dosegli, pa tudi, kakšni ljudje so to, saj prevzemajo ogromno odgovornost, ki se je vsi drugi otepajo. Poklical sem jih in vprašal, ali lahko pridem s kamerami, in rekli so, da lahko.«

Tudi letos na festivalu izstopa film, ki prihaja iz Južne Koreje: gre za Zimo v mesečini, nežno, počasno in melanholično pripoved o ljubimkah, ki so ju ločili družbeni predsodki in njuni konservativni družini, in ki stik znova navežeta z romantičnimi pismi. Ena od njiju, Jun-Hi še vedno živi v Koreji, druga, Džun, pa že dolgo na Japonskem, kjer skriva svojo pravo identiteto – tako v smislu korejskega porekla kot istospolne usmerjenosti. Ko najstniška hči Jun-Hi odkrije njuno pismo, z mamo odpotujeta v zimski Otaru, kjer se ženski lahko spet zbližata. Zima v mesečini je posneta v značilno rahločutnem, zadržanem, a kljub temu nežno poetičnem tonu, ki ga dopolnjuje tiha zasnežena japonska pokrajina, ljubezen med dvema ženskama pa je bolj nakazana kot zares prikazana.

António Variasóeš je bil portugalski pevec in pisec besedil, ki je kljub izjemno kratki karieri – umrl je namreč pri 39 – postal eden najbolj ikoničnih in vplivnih glasbenikov sodobne Portugalske, še danes pa velja tudi za enega najbolj inovativnih. Združeval je sodobno glasbo s tradicionalnimi portugalskimi ritmi in melodijami, njegova eklektična glasba, ki jo je dopolnjeval njegov ekstravagantni videz, pa je tako postala simbol demokratizacije in liberalizacije družbe z nageljnovo revolucijo sredi sedemdesetih. Film Variasoeš, ki ga je režiral João Maia, je vizualno razkošen, tako, kot je bil ekstravaganten tudi pevec, sicer tudi brivec, sam, ki je bil v tistem času ena najbolj markantnih lizbonskih osebnosti. Film je na festivalih po svetu zasluženo prejel več kot dvajset filmskih nagrad, v njem pa v vlogah pevca in njegove dolgoletne ljubezni nastopata Sérgio Praia in Filipe Duarte.