Glavni nagradi so podelili Jette Ostan Vejrup in Vladimirju Vlaškaliću.

Letos je Loški oder nadomestil virtualni. Podelitev gledaliških nagrad sklada Staneta Severja smo si lahko ogledali na spletu. Za dosežke v poklicnem gledališču so nagradili Jette Ostan Vejrup in Vladimirja Vlaškalića, za ljubiteljsko igro Bojana Visterja, nagrado za dosežke študentov dramske igre pa sta prejela Gaja Filač in Klemen Kovačič. Na prireditvi so se ob 50. obletnici smrti poklonili spominu Staneta Severja – gledališkega, filmskega in radijskega igralca.

Prejemnica Severjeve nagrade za poklicne igralske stvaritve, Jette Ostan Vejrup, članica ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, je na začetku igralske kariere izkušnje in uspehe žela na Danskem, v Veliki Britaniji, Združenih državah. V utemeljitvi nagrade lahko razberemo pomen celovite, razgledane osebnosti za dobro igro. Kot zapiše Zala Dobovšek, igralka vlogam vnaša polnokrvnost, izhajajočo iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja. V zadnjih dveh letih je prepričala z velikim razponom vlog, med drugim je kot Klitajmestra v Nesrečnem rodu v etru antičnega in sodobnega opolnomočila ključna vprašanja o položaju žensk, v znanstvenem kabaretu 2020 pa, je ob petju in plesu izrazito izstopil njen glas in hkrati moč tihe prezence.

Njegova moč žari še v tišinah in ko se umakne v ozadje. On je igralska zverina, zapiše Diana Koloini o Vladimirju Vlaškaliću, članu drame SNG Maribor – še drugemu letošnjemu prejemniku Severjeve nagrade za poklicne dosežke. Pri njem se izrazito pokaže moč igralske energije. Skoraj ni gledališča v deželi, na oder katerega ne bi stopil. Svojo kariero je dolgo gradil kot igralski nomad. V zadnjih dveh letih je izstopil z vlogami Johna Halla v drami Lov na čarovnice, kot Arnolf v Molièrovi komediji Šola za žene, in seveda kot Andraž v poetični drami Grmače Daneta Zajca, ki mu je posebej segla v srce.

Za ljubiteljsko ustvarjalnost so letos nagradili Bojana Visterja iz Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Kot 10. porotnik v predstavi Dvanajst jeznih mož je, kot so zapisali, pot od zatajevane nestrpnosti do izbruha in nazadnje popolnega obupa opremil s prefinjenimi indici in detajli, ki so miniaturni smerokazi za gledalca. V Resno motenih, klasični besedni komediji, pa se je prepričljivo spopadel z vlogo taksista Petra, karakterja z obsesivno-kompulzivno motnjo. In še nagradi za stvaritve študentov dramske igre: Gaja Filač se je v igri Roberto Zucco neutrudno poglabljala, razdajala ter hkrati natančno izrisovala pot svojega tragičnega in hkrati svetlega, prodornega lika Punce. Klemen Kovačič pa je v predstavi H genotipu Hamlet svoj lik disciplinirano in natančno očistil vsega balasta in se z njim soočil »iz oči v oči« ter ustvaril nekaj neulovljivo pristnega, odrsko živega, polnega, celo duhovitega, predvsem pa pretresljivega.