Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Župančičeve nagrade so najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejel grafični oblikovalec Ranko Novak, nagrade za dveletno ustvarjanje pa igralka Ajda Smrekar, režiserka Urška Djukić in pisatelj Dušan Šarotar.
V ljubljanskem parku Tivoli se začenja 12. Festival radikalnih teles Spider, ki bo tudi letos ponudil tehten razmislek o globalnih kulturnih spremembah in poziciji človeka v njih. Kaj se v času, ko se je nad nas zgrnil digitalni oblak, dogaja s telesno prisotnostjo? Pod geslom "Nič nam ni treba!" se želi Spider obrniti stran od kulture nasilja, kulture lažnih novic, kulture izolacije in kulture izkoriščanja ter pogled usmeriti proti kulturi umetnosti.
Bi lahko govorili o estetiki industrijskih instalacij? Ali česa drugega, kar je v svoji obliki pogojeno predvsem ali v celoti s funkcijo? Akademski kipar Boštjan Drinovec zasuka perspektivo: njegove skulpture, ki spominjajo na mehanska telesa, kot so na primer vremenske merilne naprave, se sicer gibljejo in gledalcu dajejo vtis zapletene mehanike, vendar v resnici nimajo nobene prave vloge. Ali kot ob razstavi Nevidni sopotnik v Mestni galeriji Nova Gorica zapiše umetnostni zgodovinar Miha Colner, "gre njihovo delovanje povsem v prazno, v nič, kar pomeni, da ne proizvajajo ničesar materialnega, razen da skušajo delovati in prepričati s svojo vizualno podobo ter izpostaviti tisto nevidno, kar nas obdaja". Skulpture Boštjana Drinovca so dražljaj za razmislek o odnosu med človekom, tehnologijo in naravo ter posledicah in koristih za eno ali drugo stran. Ob tem se seveda vsaj posredno izluščita pojma ekologije in ekonomije. Na razstavo Nevidni sopotnik v Mestno galerijo Nova Gorica, kjer si lahko ogledate še video praktičnih eksperimentov iz narave s pravim vetrom, lahko vstopite tudi na daljavo s spletno aplikacijo Observatorij. Foto: Žiga Bratoš
V Kranju te dni poteka 3. mednarodni igralski filmski festival ali krajše Krafft. Odprtje festivala je pospremila lepa novica za kranjsko filmsko občinstvo: skupaj s festivalom Krafft so odprli prenovljeni kino v centru gorenjske prestolnice: Mojkino Kranj. V kinu s tremi dvoranami, ki so ga prenovili s pomočjo zasebne investicije, je gostovala slovenska filmska zvezda z večdesetletno mednarodno kariero: Špela Rozin, ki je tudi prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju filmske igre. Foto: Ivian Kan Mujezinović
Meta Kušar, pesnica in esejistka, je na 22. Lirikonfestu prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni opus za odrasle. Objavila je šest pesniških zbirk z naslovi Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Zmaj; nekatere so prevedene v tuje jezike. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšla antologija njene poezije z naslovom Vse od prej. Pred dvajsetimi leti je Meta Kušar dobila Schwentnerjevo nagrado, leta 2012 Rožančevo za eseje Kaj je politično ali ura ilegale, leta 2015 Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vrt. V letu, ko praznuje Meta Kušar sedemdeset let, je prejela torej še velenjico – čašo nesmrtnosti. Tadeja Krečič je pesnico pred odhodom v Velenje obiskala v njeni trnovski hiši.
Na velikem odru ljubljanske Drame bo nocoj zaživela še zadnja premiera v tej sezoni. Striček Vanja je po besedah režiserja Janusza Kice ena od najbolj zagonetnih in vznemirljivih dram velikana ruske dramatike Antona Pavloviča Čehova. Igro je na novo prevedla Tatjana Stanič, dramaturginja je Mojca Kranjc.
Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je zaradi finančnih težav mariborske občine precej negotova. Županova ekipa je javne kulturne zavode že prejšnji teden uradno seznanila z rezi tudi na tem področju, te dni pa so se predstavniki zavodov sestali še z županom. S kulturniki se je pogovarjala Sara Zmrzlak.
Bliža se poletje in z njim številne priložnosti za ogled filmov pod milim nebom. V ljubljanskem Kinodvoru poletno sezono tradicionalno začenjajo z letnim kinom na Kinodvorišču. Tako je tudi v letu, ko v javnem zavodu na Kolodvorski ulici 13 v Ljubljani praznujejo stoletnico kina ter ob tem še dve obletnici: dvajsetletnico art kina in petnajsto obletnico mestnega kina. Kinodvorišče, letni kino v sosednjem atriju Slovenskih železnic, odpirajo s premiero dokumentarca Poletje ’91 režiserja Žige Virca. Dokumentarni film Poletje ’91 je nastal z iskalno akcijo, s katero so v produkcijski hiši Studio Virc prebivalce Slovenije povabili, naj jim pošljejo domače videoposnetke iz osamosvojitvenega obdobja. Pobuda za iskalno akcijo je bil razpis ob 30. obletnici samostojne republike, ki smo jo obeleževali pred dvema letoma. Poziv k sodelovanju je naplavil več kot sto ur gradiva. Prispevalo ga je več kot šestdeset posameznikov in institucij, med njimi naša radiotelevizijska hiša z bogato videoteko. In kakšna je bila avtorska intenca filmske ekipe? Gledalcem želijo ponuditi svež, lahko bi rekli neobremenjen in bolj izkustven kot didaktičen vpogled v duh časa med letoma '90 in '92, pojasnjuje režiser Žiga Virc. Dokumentarec prepleta domače posnetke, ki segajo vse od porok, zabav in dopustov do arhivskih posnetkov plebiscita in desetdnevne vojne. Nekateri politiki, ki danes kar tekmujejo v (samo)pripisovanju, celo poveličevanju svojih zaslug, so na posnetkih prisotni, vendar niso v ospredju. V ospredju so ljudje, ki so tedaj zavzeto in z vznemirjenjem doživljali prelomne čase. Foto: Prizor iz filma Poletje '91
Kakršna koli ustvarjalnost v slovenščini na neki način temelji na Primožu Trubarju, ki je prvi pisal v našem jeziku. In kaj je pri Trubarju še danes tako aktualno? Tako, kot je želel on v svojih knjigah širiti bralno kulturo med prebivalstvom, ki si v resnici slovenskega branja sploh ni želelo, smo tudi danes pred podobnim izzivom, kako ohranjati bralno kulturo, ki se bori s poplavo hitrih informacij, polnih zvočnih in vizualnih učinkov, opozori jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. Vodnikova domačija, ki začasno gostuje v Trubarjevi hiši literature, je za ob 19-ih napovedala predavanje jezikoslovke dr. Alenke Jelovšek o reformaciji in protestantizmu v času Trubarja, pripravili pa so tudi sprehod po Trubarjevi in protestantski Ljubljani pod vodstvom dr. Luka Vidmarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici pa bodo tradicionalni literarni dogodek Dom v jeziku, pod scenarij katerega se podpisuje dr. Kozma Ahačič, povezali nagrajeni sodobni slovenski literati: Uroš Zupan, Roman Rozina, Mojca Kumerdej, Franci Novak, Nataša Velikonja in Maša Ogrizek. Foto: Boštjan Podlogar / Trubarjeva domačija
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Ljubljana ta konec tedna gosti spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo. Gre za izjemen dogodek, saj še nikoli doslej ni bilo pri nas hkrati toliko vodilnih nemških literatov, jezikoslovcev in publicistov. Sinoči so nemški in slovenski akademiki razpravljali na temo jezika in kulture v času krize identitet. Predsednik akademije Ernst Osterkamp je o izzivih na tem področju povedal: Varovati se moramo neke vrste pavšalnega kulturnega pesimizma, ki ne vodi nikamor. V umetniškem sistemu se vedno nekaj spreminja in vedno na novo izoblikujemo in definiramo, kaj je res relevantno. Morda se bo res zgodilo, da se bo literatura na splošno na nek način umaknila v ozadje, po drugi strani pa se bodo pojavili, lahko bi rekel, obsedeni posamezniki, ki si življenja brez literature sploh ne bodo znali predstavljati. Razvijajo nove oblike ustvarjalnosti, morda v nakladi 100 izvodov, a tako je deloval že Stefan George na prelomu stoletja. To ni nič novega in podleganje kulturnemu pesimizmu ne bo kaj dosti koristilo (foto:Katja Kodba).
Joannes Antonius Scopoli je postavil temelje naravoslovne znanosti na Slovenskem. Različne naravoslovne ustanove v Sloveniji so zato združile moči in pripravile številne dogodke ob obletnici. V Prirodoslovnem muzeju so odkrili Scopolijev doprsni kip, Pošta Slovenije je izdala njegovo osebno znamko, v Idriji, v kateri je Scopoli služboval v tamkajšnjem rudniku, pa je bil mednarodni strokovni posvet. Foto (izrez): Wikipedia
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil sinoči pogovor z enim od najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, filozofom Rüdigerjem Safranskim. Dogodek so pripravili na večer pred spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljni problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence (foto: EPA).
V mariborskem gledališču se začenja Borštnikovo srečanje. V prvem delu bo ponudil pester spremljevalni program, po petkovem uradnem odprtju festivala pa se bo v soboto začel še tekmovalni program z dvanajstimi uprizoritvami slovenskih gledališč. Festival se bo končal v nedeljo, 18. junija, s podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Foto: Borštnikovo srečanje (detajl fotografije)
Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
V ljubljanski Cukrarni so pripravili prav poseben literarno-glasbeni dogodek. Založba Beletrina je z njim obeležila jubilej svojih dveh prepoznavnih avtorjev in sodelavcev: Aleša Štegra in Jurija Hudolina, ki oba v teh majskih dneh praznujeta 50. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Beletrina med bralce poslala njuni novi knjigi: Jurij Hudolin je izdal roman Čas lepih žensk, Aleš Šteger pa je med platnicami znova zbral 12 besedil in številne fotografije, ki so nastajale zadnjih 12 let med njegovim projektom spontanih, nerevidiranih 12-urnih pisanj na različnih lokacijah po svetu z naslovom Na kraju zapisano. Foto: Beletrina
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so včeraj odprli razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO in razglasili prejemnico te osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike pri nas. To je postala Ana Likar, ki je prepričala s temo čarovniških procesov, poleg nje pa so bili nominirani še Nik Erik Neubauer, Maja Bojanić ter Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič. "Prepričal nas je projekt, ki odpira vprašanja zgodovinjenja in na izviren način spregovori o zamolčanih temah ter se pri tem nevsiljivo navezuje na feministični diskurz, ki korenini v lokalnih zgodbah iz daljne preteklosti," so člani žirije zapisali v utemeljitvi nagrade. Delo Ane Likar se obrača k čarovniškim procesom in poskuša misliti manko perspektive obtoženih, navezuje pa se tudi na muzejske kontekste. Umetnica si želi, da prevprašamo pojem čarovništva. Osnova za izbor zmagovalca je sicer razstava, na kateri se štirje finalisti predstavijo z novimi deli. Ta imajo letos zanimiva konceptualna izhodišča in vsebinsko domišljene poudarke, član žirije, Marko Košan pa o prijavljenih delih in finalistih pove še, da prednjači preizpraševanje umetnostnega sistema. Nagrada, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., prejemniku med drugim omogoči rezidenčno bivanje v New Yorku, razstava vseh nominirancev pa bo v Centru in galeriji P74 na ogled do 10. junija. Foto: Dejan Habicht, arhiv Centra in galerije P74
Začela se je 19. izvedba Knjižnice pod krošnjami, ki prav vsem ponuja možnost, da v poletnih mesecih vsak dan na zelenih javnih površinah berejo izbrane knjige. Tokratna izvedba prinaša šestnajst krajev oziroma triindvajset bralnih otokov, razporejenih po prestolnici, širom Slovenije in v zamejstvu. Projekt podpirajo nevladne organizacije, javni zavodi, občine in zasebni pobudniki, pomembno vlogo pa imajo tudi slovenske založbe, ki projekt z donacijami knjig podpirajo od samega začetka. Organizatorji veliko pozornost namenjajo izboru kvalitetne literature, s katero k branju nagovarjajo vse starostne skupine. Čeprav je projekt namenjen predvsem branju, prinaša tudi nekaj dogodkov, ki bodo potekali vse poletje na lokacijah bralnih otokov. Za te skrbijo lokalne partnerske organizacije s svojimi podporniki in ekipami. Bralni otoki se razlikujejo po obsegu in vsebinah, vsem pa je skupna ljubezen do branja in knjig. Foto: Gaja Naja Rojec, zavod Divja misel
Neveljaven email naslov