Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


20.05.2022

Promo za oddajo o Urošu Kreku

Vsebine Programa Ars


20.05.2022

Verdijev Rigoletto iz mariborske opere

Vsebine Programa Ars


19.05.2022

The Sound – Zvok v ljubljanski operi

Rok Golob "komponira za številne glasbene zasedbe najrazličnejših žanrov, hkrati pa verjame, da dobra glasba presega žanrske okvire. Letos je dokončal svojo prvo opero, s katero je občinstvu želel predati fantazijsko zgodbo z duhovnim sporočilom o pravem zvoku, resnici in pomembnosti zaupanja v svojo lastno intuicijo." "Zato, ker je inspirirana iz kozmosa. Ker je nastajala 20 let. Ko sem skladal, sem se možgansko izklapljal in zgodba je sama prišla. Jaz jo tako dojamem in nikakor drugače. Smo se pa nekaj časa spraševali kako bi jo imenovali. Ko smo prišli do 'kozmične' opere sem rekel to je to. To je točno pravi naziv. Ko enkrat veš, veš. Takrat začutiš in ponotranjiš. Tako sem to jaz dojel," razlaga skladatelj o nazivu »kozmična« opera. Z njim se je pogovarjal Dejan Juravič.


18.05.2022

Reportaža s festivala radijskih iger Prix Marulić

Na Hvaru že od 14. maja poteka 25. festival radijskih iger in dokumentarnih dram Prix Marulić, na katerega so se uvrstila vsa tri prijavljena slovenska dela: Glas Šakala režiserke Saške Rakef, Bratonski pil Ane Krauthaker in Medeja ... bom postala Špele Kravogel, kar je za slovensko radijsko igro velik uspeh. Do 19. maja se bo na petih različnih ambientalnih prizoriščih zvrstilo 41 radiofonskih del iz Evrope, Avstralije, Kanade in Irana. Večji del tekmovalnega programa se je z današnjim dnem že odvil. V četrtek zvečer pa bo slavnostna razglasitev rezultatov in podelitev nagrad.


18.05.2022

Ruski režiser Kiril Serebrenikov: "Čas ni primeren za slavja."

Cannski filmski festival na prvi pogled sicer deluje tradicionalno, a že uvodni večer je pokazal, kako zelo se je spremenil. Svetovno filmsko javnost sta nagovorila igralec, režiser in aktivist Forest Whitaker, ki je prejel častno zlato palmo, v neposrednem video prenosu pa tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.


18.05.2022

Matej Šarc

Direktor in umetniški vodja orkestra Slovenske filharmonije. Pogovor je opravila Anuša Volovšek.


18.05.2022

Bert za življenjsko delo Ivu Banu

"Raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov." Tako so v utemeljitvi nagrade zapisali predstavniki Društva slovenskih režiserjev za letošnjega prejemnika nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. V torek so jo v Slovenski kinoteki v Ljubljani izročili Ivu Banu. Kljub uradni upokojitvi zelo aktiven igralec je doslej odigral več kot 50 filmskih vlog, skupaj s televizijskimi pa več kot 70.


18.05.2022

Mednarodni muzejski dan

Muzeji ohranjajo preteklost, pojasnjujejo sedanjost in opozarjajo, kam prihodnost nikoli več ne sme zaviti. Ob današnjem mednarodnem muzejskem dnevu lahko obiskovalci do večera brezplačno preverijo dogajanje in vsebino številnih slovenskih muzejev in galerij. O potencialih slovenskih muzejev so govorili danes tudi na strokovnem srečanju muzealcev. Nosilna tema mednarodnega muzejskega dne je moč muzejev.


17.05.2022

Maksimilijan, cesar po Napoleonovi milosti

Maksimilijan I. in njegovi meksikajnarji so prav posebna zgodba našega prostora in časa. S podporo francoskega cesarja Napoleona se je odločil, da odide v Mehiko in se odpove pravicam in se postavi na konec vrste za habsburški prestol. Kaj je botrovalo tej nenavadni odločitvi, ki se je končala s padcem pod streli uporniške vojske, raziskuje tudi nova antologija Gregorja Antoličiča z naslovom Maksimilijan, ki je te dni izšla pri Cankarjevi založbi. Pregledal jo je Blaž Mazi.


16.05.2022

Slavo Vajt: "Ko se snemalec s kamero zlije v eno bitje, nastane nekaj lepega."

V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt. Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest. Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega." Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji. Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne." Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš." Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.


13.05.2022

Prix Marulić

Vsebine Programa Ars


13.05.2022

"Bolni so bili pomešani z zdravimi. Po naših telesih so lezle uši in podgane."

"Bolni so bili pomešani z zdravimi. Po naših telesih so lezle uši in podgane. Zdravniške pomoči sploh ni bilo," je dejal vojni ujetnik Nikolaj Nikolajevič Danilov o razmerah med epidemijo tifusa jeseni 1941. Nemške oborožene sile so do konca vojne zajele skoraj šest milijonov vojakov in vojakinj Rdeče armade, s katerimi so ravnali okrutno. Skupaj je umrlo več kot tri milijone sovjetskih vojnih ujetnikov, tisti, ki so preživeli, so se v Sovjetski zvezi morali soočiti z nezaupanjem oblasti. Potujočo razstavo o sovjetskih vojnih ujetnikih je zasnoval nemški muzej Berlin-Karlshorst. V postavitvi Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani je dobila tudi slovenski del, ki predstavlja pri nas manj znano taborišče Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je med drugo svetovno vojno delovalo v Mariboru. Prispevek je pripravil Blaž Mazi.


13.05.2022

Tadej Tomšič Institution – Flying Start

Na sedmem koncertu Jazz Ars All Stars predstavljamo enega najvidnejših slovenskih jazzistov


12.05.2022

Le zaljubiti se ne smemo – nova radijska igra Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena

Novo radijsko igro z naslovom Le zaljubiti se ne smemo hrvaškega dramatika in scenarista Ivorja Martinića v prevodu Diane Koloini, ki jo lahko kot odrsko izvedbo v režiji Alena Jelena gledamo v Mestnem gledališču ljubljanskem, je režiser z ekipo priredil tudi za radio. Gre za zelo sodobno dramo o ljudeh, ki jih poznamo iz svojega okolja: pod površino urejene srednjeletne gospe, uspešnega bogataša in čudovite mlade ljubice ter ranljive, skromne študentke se skrivajo globoke rane. Njihov položaj poudarja nenehen dež. Režiser Alen Jelen. Njegov asistent je bil Sandi Jesenik, dramaturginja Vilma Štritof, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, nastopajo pa Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman in Lara Wolf.


12.05.2022

Simona Semenič: "Nečiste želje so zame svete"

Kako letošnja Cankarjeva nagrajenka razume gledališče, družbo, telesnost in lastno delo


11.05.2022

Na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu tudi o propadu globalne etike

Precej natrpan je program letošnjega blejskega pisateljskega srečanja. Sredo bo zapolnila generalna skupščina odbora Pisatelji za mir pri Mednarodnem Penu, v četrtek bodo sledile okrogle mize o pisateljskem odzivu na propad globalne etike, o Ukrajini, o Bosni in vseh Bosnah tega sveta in o petih jezdecih apokalipse: covidu, sovražnem govoru, nasilnih protestih, globalnem segrevanju in zatonu demokracije. Predsednik mednarodnega PEN-a, turško-kurdski pisatelj Burhan Sönmez je v pogovoru z Ervinom Hladnikom Milharčičem predstavil roman Istanbul, Istanbul, ki smo ga pred kratkim dobili v prevodu Lili Potpara, in spregovoril o vlogi pisateljev in razumnikov v sodobnem svetu. Če je v svetu toliko pišočih v zaporih, je v njihovih rokah velika moč, ki jo politiki prepoznavajo in se je bojijo. In če se nas bojijo, pravi Burhan Sönmez, to pomeni, da naš Pen počne nekaj dobrega za družbo. Na moč Pena in drugih organizacij pa po besedah predsednice Slovenskega centra Tanje Tuma vpliva tudi to, koliko smo se navadili, da močni lahko prestopajo rdečo črto dopuščenega.


10.05.2022

Med nagrajenci filmskega festivala Crossing Europe v Linzu dokumentarec Tovarne delavcem

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"


09.05.2022

Cankarjeva nagrada Simoni Semenič

Vsebine Programa Ars


08.05.2022

Podelitev Cankarjeve nagrade 2022

Cankarjevo nagrado so pred leti na pobudo Slovenskega centra PEN skupaj ustanovili Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, kot donatorica jo podpira Občina Vrhnika in letos tudi Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Gre za poklon velikemu slovenskemu književniku in hkrati priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja – poezija, proza, drama, esejistika. Letos je žirija izmed več kot 30 knjig za najboljše tri izbrala pesniško zbirko To telo, pokončno Nine Dragičević, tri igre za punce Simone Semenič in roman Zvezdna karta Dušana Šarotarja.


06.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za enega od močnih vplivov na val prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


Stran 24 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov