Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov