Zaradi prestavitve podelitve na 25. april se bo za nominacijo lahko potegovalo več filmov

Letošnjo podelitev oskarjev so pri Ameriški akademiji za filmsko umetnost in znanost sprva načrtovali za 28. februar, vendar so jo zaradi posledic epidemije covida-19 na filmsko industrijo prestavili za dva meseca, na 25. april. To pomeni, da bo pogojem za nominacijo zaradi daljšega roka lahko ustrezalo več filmov, Akademija pa je glede na okoliščine začasno tudi spremenila pravila – in sicer lahko za prestižne zlate kipce tekmujejo tudi filmi, ki so jih nameravali v zadnjem letu prikazati v kinu, a so zaradi zaprtja kinodvoran namesto tega izšli na platformah videa na zahtevo. Do razglasitve nominacij je še kar nekaj časa, razkrili jih bodo namreč 15. marca, Tina Poglajen pa je vseeno zbrala naslove, ki že zdaj veljajo za favorite.

Čeprav podelitev Oskarjev še vedno nameravajo izvesti v živo in ne le na spletu, kamor se je v zadnjem času preselilo toliko drugih dogodkov, je zelo verjetno, da dvorana Dolby Theatre v Los Angelesu, kjer oskarji domujejo že več desetletij, ne bo do zadnjega sedeža napolnjena s filmskimi ustvarjalci, ustvarjalkami, zvezdniki in zvezdnicami, kot je bilo to običajno. Kljub temu, da je lanskega junija akademija s tem, ko je podelitev prestavila na april, očitno upala, da bo tedaj epidemija že mimo se v tem trenutku zdi težko verjetno, da se bodo do tedaj kinodvorane že povsem vrnile k načinu obratovanja, kot smo ga poznali prej.

Podelitev oskarjev se iz leta v leto spreminja: že od leta 2018 na primer nima več voditelja ali voditeljice, ki sta bila desetletja pred tem pomemben del prireditve, še bolj pomembno pa je, da Oskarjem gledanost vztrajno pada. Gre za glavni način zaslužka Akademije, a gledanost televizijskih prenosov v živo pada tudi na splošno; občinstvo dogodkov enostavno ni več navajeno v tolikšni meri spremljati v živo, ali sploh nimajo dostopa do televizijskih mrež – vse prelahko je naslednji dan na družabnih omrežjih na hitro pregledati najzanimivejše poudarke, zvezdniki in zvezdnice pa sami z dogodka sproti objavljajo fotografije na Twitterju in Instagramu, kar pomeni, da je televizijski prenos veliko manj ekskluziven.

Četudi je v letu 2020 luč sveta ugledalo občutno manj filmov kot po navadi, jih je še vedno povsem dovolj, da se akademiji ne bo treba bati pomanjkanja izbire. Prednost manjšega števila filmov je ta, da se bodo v ospredje lažje prerinili tudi manjši, neodvisni filmi, ki jih ne reklamirajo velika zvezdniška imena. Pomemben faktor je tudi vpliv epidemije na dogajanje v zakulisju prireditve. Pot do oskarja je bila namreč doslej videti kot nekakšna politična kampanja: uspeh je bil močno odvisen od premier na rdečih preprogah, srečanj in elegantnih kosil za člane akademije, javnih nastopov in še mnogega drugega. Glede na to, da je nevarnost okužbe mnogo družabnih dogodkov preprečila, to morda pomeni tudi, da tisti filmi, ki imajo za sabo bogatejše producente, ki si lahko organizacijo takšnih, prestižnih dogodkov za izbrance privoščijo, ne bodo več nujno v tolikšni prednosti. In še nekaj: ker so veliko izmed filmov že takoj prikazali na spletnih platformah videa na zahtevo, to pomeni, da si jih veliko večino lahko ogledamo že zdaj.

Kaj pa filmi? Med favoriti za glavno nagrado, oskarja za najboljši film, vedno znova omenjajo film Spikea Leeja, Da 5 Bloods ali Pet krvi, v katerem se štirje veterani spet srečajo v Vietnamu, da bi našli ostanke vodja svoje čete in zlato, ki so ga tam zakopali med vojno; ena izmed osrednjih tem, kot smo pri Leeju že navajeni, je rasizem: v tem primeru travma črnskega vojaka, ki se je za belsko Ameriko boril proti ljudem, ki prav tako niso beli. Film so junija premierno prikazali na Netflixu in je prišel ravno v pravem času, saj je zajel uporniški duh gibanja Black Lives Matter, ali Črna življenja štejejo, ki se je postavilo po robu policijskemu nasilju nad temnopoltimi Američani. V filmu je v vlogi umrlega vodja čete nastopil nedavno preminuli igralec Chadwick Boseman, ki si bo tako z zadnjimi filmi, v katerih je nastopil, morda prislužil celo dve nominaciji za najboljšega igralca (kar bi se zgodilo prvič v zgodovini oskarjev): poleg Leejevega filma še za vlogo v Ma Rainey’s Black Bottom, kar je sicer naslov pesmi črnske bluesovske pevke Ma Rainey. Film, postavljen v dvajseta leta prejšnjega stoletja, prikaže, kako jo, kot mnoge druge črnske glasbenike in glasbenice, beli glasbeni producenti s pridom izkoriščajo.

Eden izmed favoritov je tudi film Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao z igralko Frances McDormand v glavni vlogi. Gre za film, ki je tako v Benetkah kot v Torontu dobil najvišje nagrade – zlatega leva in nagrado občinstva. Lik Frances McDormand vse svoje premoženje izgubi v Veliki recesiji, zato se odpravi na potovanje po ameriškem Zahodu in zaživi kot sodobna nomadka. Še en film, ki ga je posnela režiserka, in ga omenjajo kot možnega nominiranca, je Obetavna mladenka avtorice Emerald Fennel, v katerem tridesetletnica maščuje svojo prijateljico, ki so jo posilili in pravice ni našla niti na sodišču. V glavnih vlogah nastopajo Carey Mulligan, Alison Brie in Laverne Cox. Med favoriti sta tudi neodvisna filma Nikoli, redko, včasih, vedno Elize Hittman, pretresljiv prikaz težke poti pensilvanske mladoletnice do splava, in Asistentka Kitty Green, eden izmed prvih filmov za obdobje po gibanju #MeToo, ali, #JazTudi.

Potem je tu še Zvok metala, prvenec režiserja Dariusa Marderja, o bobnarju, ki živi za metalsko glasbo, a začne postopoma izgubljati sluh. Film se, morda pričakovano, ponaša z odličnim oblikovanjem zvoka. Kar nekaj filmov se posveča ne-belskim zgodbam in obdobju boja za državljanske pravice; poleg Da 5 Bloods in Ma Rainey Black Bottom je to še film Ena noč v Miamiju režiserke Regine King, o sestanku Muhammada Alija, Malcolma X, Sama Cooka in Jima Browna, ki so v šestdesetih razpravljali o boju za državljanske pravice. Juda in črni mesija Shake Kinga pripoveduje o stranki Črnih panterjev in njihovi vodji Fredu Hamptonu, Sojenje Čikaškim sedmim pa o slovitih protestnikih proti ameriški vojni v Vietnamu, ki so jih obtožili različnih zločinov. V filmu med drugimi nastopa tudi Sacha Baron Cohen. Potem je tu še Minari, film o korejski družini, ki se v osemdesetih preseli v Arkansas. Čeprav gre za ameriški film, večina dialogov poteka v korejščini, zato nekateri že špekulirajo, da bodo film namesto za glavno nagrado nominirali za tujejezičnega oskarja. Sicer pa favoriti, ki sem jih naštela, kažejo na to, da mainstreamovsko občinstvo in filmska industrija na platno vse bolj pripuščata zgodbe ne-belih junakov in junakinj in filmov, ki so jih režirale ženske – četudi bi lahko z nekaj cinizma pripomnili, da je to zato, ker Holivud velikane – povečini bele moške – hrani za predvajanje po koncu epidemije. Po lanskem dogajanju po pretresljivi smrti Georgea Floyda, temnopoltega Američana, ki ga je ubil beli policist, in ko so se protesti pod sloganom Črna življenja štejejo iz ZDA razširili po vsem svetu, so na Akademiji vendarle uvideli, da morajo tudi sami prispevati k odpravi sistemskega rasizma. Filmi, ki tekmujejo za najvišjo nagrado, bodo morali po novem vključevati raznoliko ekipo in nastopajoče, ali pa morata studio in distributer prakticirati politiko zaposlovanja raznolikosti. Pravilo bo v veljavo sicer stopilo šele leta 2024, a zdi se, da je čas za to že dolgo več kot pravi.