Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
V ponedeljek je Slovenska filharmonija predstavila svojo prihajajočo koncertno sezono. Nocoj ob 19.30 pa bo v Cankarjevem domu to naznanila še s predabonmajskim večerom – Koncertom ob odprtju sezone, ki bo v vélikem slogu. Nastopila bosta Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, vodil pa ju bo gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Glede na to, da je pred nami epidemiološko nepredvidljivo obdobje, ima Slovenska filharmonija za koncertne priredive pripravljene alternativne rešitve? Odgovarja Matej Šarc.
In še nekaj opogumljajočih in spodbudnih besed direktorja Mateja Šarca glasbenim ljubiteljem.
V teh dneh, ko se je 78. mednarodna razstava kinematografske umetnosti prevesila v drugo polovico, mediji že izpostavljamo favorite in pričakujemo sobotno odločitev glavne festivalske žirije Za glavno festivalsko nagrado Mostre je v igri film Spencer čilskega režiserja Pabla Larraína. Biografski film z igralko Kristen Stewart v vlogi princese Diane se osredotoča na božični konec tedna, ki ga je ''najbolj slavna ženska na svetu'' preživela z britansko kraljevo družino in ko se je odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom. Pablo Larraín: ''Vsi poznamo in pripovedujemo pravljice našim otrokom; zgodbe da jih uspavamo in jim omogočimo boljše razumevanje življenja in optimističen pogled nanje. Toda potem odrastemo in spoznamo, da so pravljice resnično zahtevne. V našem primeru imamo princeso, ki noče več biti kraljica, ker hoče biti to, kar je. In to njeno pravo identiteto je lepo videti v skrčenem časovnem obsegu. To nam je omogočilo tudi, da smo uporabili samo en prostor: palačo, grad, oziroma hišo (v Angliji jih imenujejo hiše), kot metaforo vélike strukture, kajti palača je resnično prava organizacija. Tako smo ustvarili lik princese, ujete v kolesju tradicije in zgodovine.'' Tematska poudarka sta dva. Kot je že pred začetkom festivala poudaril umetniški direktor Alberto Barbera, so letos v ospredju zgodbe o ženskah in o materinstvu, predvsem o takšnem, ki odstopa od uveljavljenih pričakovanj družbe, ki so na plečih žensk in posegajo v njihovo svobodo in potrebo po samouresničitvi zunaj družinskega kroga. Drugi poudarek glavnega tekmovalnega programa ima časovno komponento: zgodbe se končajo z vrnitvijo junaka ali junakinje v neko preteklo stanje oziroma z njegovo ali njeno vnovično vzpostavitvijo boljšega, pravičnejšega ali znosnejšega stanja, ki je že obstajalo. Skratka: z vrnitvijo v normalnost, z restavracijo preteklega stanja, ki pa ni nostalgično ali regresivno, temveč nujno za nadaljevanje njihovih življenj. To pripovedno linijo je mogoče opaziti v filmih Škatla, beneškega zmagovalca izpred šestih let, Lorenza Vigasa, v filmu Vzporedni materi španskega cineasta Pedra Almodovarja, v filmu Dogodek francoske režiserke libanonskega rodu Audrey Diwan, prav tako v celovečernem prvencu Izgubljena hči Maggie Gyllenhaal, v filmu Paula Schaderja The Card Counter, kar je v prevodu oseba, ki si v igralnici skuša zapomniti karte, pa tudi v drami Odsev ukrajinskega režiserja Valentyna Vasyanovycha in še bi lahko naštevali. Ali je to odgovor filmske umetnosti na latentno potrebo družb, ki so po vsem svetu ujete v primež pandemije in v želje po vrnitvi v običajno življenje, bo pokazal čas; prihodnji dnevi in meseci pa bodo pokazali, ali bo letošnja Mostra znanilec dolgoročnejših trendov in okusa najprestižnejšega dela filmske industrije, ki bo marca prihodnje leto podeljeval nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Glavna žirija 78. Mostre (predseduje ji južnokorejski oskarjevec Bong Joon Ho, ki je za svojega Parazita februarja lani – tik pred razcvetom prvega vala epidemije – prejel štiri oskarje) bo svojo odločitev sporočila v soboto.
Danes točno ob devetih zjutraj se je na spletnih straneh SiGledal, portala slovenskih gledališča, odprlo novo poglavje: zaživel je portal Kritika. Pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta to postaja nov medij za strokovno in tehtno umetnostno kritiko s področja scenskih umetnosti. Kot pisci in piske bodo sodelovali kritiki vseh generacij, od najbolj uveljavljenih na svojem področju, kritičarke in kritiki srednje in mlajše generacije, do študentov, katerim bo namenjena tudi Mala šola kritike.
Slovensko konservatorsko društvo je v ponedeljek v prostorih Narodne galerije v glavnem mestu podelilo Steletova priznanja in nagrado za dosežke pri ohranjanju in popularizaciji kulturne dediščine. Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Osrednja tema bo letos Strah in pogum, osrednja osebnost pa nagrajenec, avstrijski pisatelj Josef Winkler. Festival bo potekal v obliki, kot jo dopuščajo epidemiološke razmere – delno v živo in delno prek svetovnega spleta. Dogajanje na Vilenici bomo ta teden intenzivno spremljali tudi v literarnih oddajah Radia Slovenija: pripravili smo literarna večera o nagrajencu Vilenice Josefu Winklerju in o sodobni portugalski poeziji, literarni portret slovenskega avtorja v središču Milana Dekleve, v Literarnih nokturnih boste slišali poezijo oziroma prozo nekaterih udeležencev, poleg tega pa seveda tudi pogovora z osrednjima gostoma.
Katere glasbene dogodke bo Slovenska filharmonija poleg abonmajske sezone ponudila občinstvu? Odgovarja Matej Šarc.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov