Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas

Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.

Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.

Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.

Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.