Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše
Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.
Vsebine Programa Ars
1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.
Vsebine Programa Ars
Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.
Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?
Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.
Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.
Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.
Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.
Vsebine Programa Ars
Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.
Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.
Neveljaven email naslov