Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
Prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca, enega najbolj priznanih umetniških fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas
Ta fotografija je odbita je pohvalno pogosto rekel Božidar Dolenc, eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas. Tudi to po mnenju kustosinje Lare Štrumej kaže na v njegovem delu prevladujoče nelagodje, tujost, pa tudi trpkost in neizprosnost ter zavezanost presenečenju, naključju. V MSUM je zdaj na ogled prva obsežnejša posthumna razstava Božidarja Dolenca z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo, ki je zasnovana dvodelno.
Dolenčev opus obsega skoraj tri desetletja dolgo neprekinjeno fotografsko interpretiranje uličnih situacij ter izjemno obsežen cikel avtoportretov, zaznamovanih z nenehnim fotografskim eksperimentiranjem. Hkrati pa je Dolenc preživel velik del noči v dokumentiranju ljubljanske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove podobe, posnete v večinoma kletnih prostorih, kot so bili Disko Študent, Disko FV, Disko K4 in drugi, prikazujejo svet upora, svobode in seksualnosti. Kako o teh fotografijah razmišljati ob umetniškem opusu, ki ga je Dolenc sicer razstavljal? Dvodelno, odgovarja razstava v MSUM, ki sta jo kot dve različni enoti zasnovala kustosinja Lara Štrumej in Rok Vevar, poznavalec zgodovine sodobnih scenskih umetnosti. Čeprav se oba dela vsebinsko in formalno razlikujeta, pa se vendar tudi dopolnjujeta.
Dolenc je avtor do zdaj nesporno največjega znanega števila avtoportretov v zgodovini fotografije pri nas, pravo razsežnost njegovega cikla svojih lastnih podob pa je razkrila šele njegova prva posthumna predstavitev leta 2014 v Bežigrajski galeriji 1. Z avtoporteti je vzpostavljal asociacije na svoji lastni notranji svet in pri njih uporabljal številne eksperimentalne fotografske postopke.
Če drugi del razstave, namenjen alternativni kulturi, izhaja iz neobjavljenih negativov, se prvi del osredotoča predvsem na tiste, s katerimi se je na razstavah predstavljal sam. A tudi med njimi najdemo tudi manj ali neznane podobe, ki pa po mnenju Lare Štrumej Dolenčev opus zaokrožajo v enovito celoto, ki jo določa iskanje dihotomij in nelagodij. Tako njegove avtoportrete kot podobe z ulic ali bolšjega sejma preveva nelagodno občutje, ki se jasno izrazi tudi v pogostem motivu mask ali lutk. Kot pravi Lara Štrumej, bi se Dolenc verjetno strinjal z mislijo češke nadrealistične fotografinj Emile Medkove, da je fotografija prazna, če v njej ni skrivnosti in če nima drugega namena.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov