Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Firencah se počasi odpira vse, tudi muzej v domnevni Alighierijevi rojstni hiši
V italijanskih mestih Danteja Alighierija zdaj spričo lajšanja epidemičnih ukrepov znova prirejajo dogodke, odpirajo muzeje in postavljajo razstave, ki sta jih navdihnila njegov lik in delo. Janko Petrovec je obiskal Firence, kjer se je Alighieri rodil leta 1265, ter Raveno, kjer se je po dvajsetih letih izgnanstva ustavil in našel tudi večni počitek.
V Firencah se počasi odpira tudi muzej v domnevni rojstni hiši Danteja Alighierija, ter mestni ''panteon'' – Bazilika Santa Croce – kjer pa Dantejev kenotaf že stoletja brezuspešno čaka na pesnikove posmrtne ostanke. Toda naš cilj je Muzej Bargello.
V stavbi muzeja je v Dantejevem času utripalo javno in politično življenje Firenc. Tukaj so ga tudi obsodili na izgnanstvo, in sicer v dvorani, kjer danes razstavljajo Donatellovega Davida – pravi direktorica muzeja Paola D'Agostino. V isti stavbi se je posthumno začel tudi proces pesnikove firenške rehabilitacije.
V Muzeju Bargello je do 8. avgusta na ogled razstava, posvečena oblikovanju pozitivnega spomina na pesnika. Firenški trgovec Giovanni Villani ga je že kmalu po smrti v izgnanstvu označil za ''častivrednega in starodavnega meščana Firenc''. Več kot petdeset razstavljenih del je po večini iz 14. stoletja.
Že leta 1321, takoj po pesnikovi smrti, so začeli prepisovati, ilustrirati in komentirati besedila iz Božanske komedije. Zato so razstavili različne iluminirane rokopise, pa tudi delovne zapiske in rokopise s komentarji – dodaja Paola D'Agostino.
Toda vmes je bilo 20 let pesnikovega izgnanstva – do smrti v Raveni, kjer to pomlad vrvi od dogodkov. Najpomembnejši: jutrišnje odprtje novega Dantejevega muzeja. Direktor treh ravenskih kulturnih ustanov Maurizio Tarantino nam pove, da so s pomočjo novih tehnologij in interaktivnostjo, pa tudi z glasbo in recitacijami hoteli povedati zgodbo o pesnikovem opusu. Gre jim zlasti za Božansko komedijo, pa tudi za drugo njegovo nematerialno dediščino. V Raveni radi rečejo, da seveda štejeta dve leti, ki ju je preživel v mestu, a še pomembnejših je 700 let, odkar Ravena ljubeče hrani Alighierijeve posmrtne ostanke.
Navdušujoče sodobna muzejska postavitev se izteka v sobo, posvečeno Dantejevemu liku v pop kulturi. Tej temi bodo v Raveni jeseni posvetili tudi zadnjo od treh letošnjih razstav. Prva med njimi, ki v mestni Knjižnici Classense ostaja odprta do sredine julija, pa ima povsem drugačnega duha.
Ta razstava je posvečena prejšnji okrogli obletnici leta 1921 – z imeni, kot sta Croce in d'Annunzio. Šlo je za čas tik pred začetkom fašizma. Ena od tem so tudi tako imenovana ''neosvobojena območja'', zato se dotika tudi slovenskega ozemlja – pravi Tarantino.
V cerkvi svetega Romualda pa je do 4. julija na ogled še druga razstava z naslovom ''Umetnost v času izgnanstva''. Osrednja avtorja: Dantejeva sodobnika Giotto in Cimabue.
Ta razstava je majhen dragulj. Razstavljenih je 50 del in vsa so resnične mojstrovine. Predstavlja nam umetnost, ki jo je Dante lahko videl v svojem času in ki je seveda vplivala tudi na pisanje njegove Božanske komedije.
In tako se zapeljemo skozi ustvarjalnost nekaterih mest Dantejevega izgnanstva: Rim, Arezzo, Verona, Padova, pa Bologna in tamkajšnja šola rokopisnih iluminacij, Pisa in Lucca ter nazadnje Ravena.
Gre za dragoceno in zgoščeno razstavo del, ki so zanesljivo vplivala na Dantejevo domišljijo – meni odbornica za kulturo mesta Ravena Elsa Signorino.
V nadaljevanju jubilejnega leta v Raveni pripravljajo še vrsto drugih prireditev. Če vas bo pot zanesla tja, ne preskočite obiska pesnikovega groba: Ravenčani pred njim vsak večer ob 18h berejo speve iz Božanske komedije.
V Firencah se počasi odpira vse, tudi muzej v domnevni Alighierijevi rojstni hiši
V italijanskih mestih Danteja Alighierija zdaj spričo lajšanja epidemičnih ukrepov znova prirejajo dogodke, odpirajo muzeje in postavljajo razstave, ki sta jih navdihnila njegov lik in delo. Janko Petrovec je obiskal Firence, kjer se je Alighieri rodil leta 1265, ter Raveno, kjer se je po dvajsetih letih izgnanstva ustavil in našel tudi večni počitek.
V Firencah se počasi odpira tudi muzej v domnevni rojstni hiši Danteja Alighierija, ter mestni ''panteon'' – Bazilika Santa Croce – kjer pa Dantejev kenotaf že stoletja brezuspešno čaka na pesnikove posmrtne ostanke. Toda naš cilj je Muzej Bargello.
V stavbi muzeja je v Dantejevem času utripalo javno in politično življenje Firenc. Tukaj so ga tudi obsodili na izgnanstvo, in sicer v dvorani, kjer danes razstavljajo Donatellovega Davida – pravi direktorica muzeja Paola D'Agostino. V isti stavbi se je posthumno začel tudi proces pesnikove firenške rehabilitacije.
V Muzeju Bargello je do 8. avgusta na ogled razstava, posvečena oblikovanju pozitivnega spomina na pesnika. Firenški trgovec Giovanni Villani ga je že kmalu po smrti v izgnanstvu označil za ''častivrednega in starodavnega meščana Firenc''. Več kot petdeset razstavljenih del je po večini iz 14. stoletja.
Že leta 1321, takoj po pesnikovi smrti, so začeli prepisovati, ilustrirati in komentirati besedila iz Božanske komedije. Zato so razstavili različne iluminirane rokopise, pa tudi delovne zapiske in rokopise s komentarji – dodaja Paola D'Agostino.
Toda vmes je bilo 20 let pesnikovega izgnanstva – do smrti v Raveni, kjer to pomlad vrvi od dogodkov. Najpomembnejši: jutrišnje odprtje novega Dantejevega muzeja. Direktor treh ravenskih kulturnih ustanov Maurizio Tarantino nam pove, da so s pomočjo novih tehnologij in interaktivnostjo, pa tudi z glasbo in recitacijami hoteli povedati zgodbo o pesnikovem opusu. Gre jim zlasti za Božansko komedijo, pa tudi za drugo njegovo nematerialno dediščino. V Raveni radi rečejo, da seveda štejeta dve leti, ki ju je preživel v mestu, a še pomembnejših je 700 let, odkar Ravena ljubeče hrani Alighierijeve posmrtne ostanke.
Navdušujoče sodobna muzejska postavitev se izteka v sobo, posvečeno Dantejevemu liku v pop kulturi. Tej temi bodo v Raveni jeseni posvetili tudi zadnjo od treh letošnjih razstav. Prva med njimi, ki v mestni Knjižnici Classense ostaja odprta do sredine julija, pa ima povsem drugačnega duha.
Ta razstava je posvečena prejšnji okrogli obletnici leta 1921 – z imeni, kot sta Croce in d'Annunzio. Šlo je za čas tik pred začetkom fašizma. Ena od tem so tudi tako imenovana ''neosvobojena območja'', zato se dotika tudi slovenskega ozemlja – pravi Tarantino.
V cerkvi svetega Romualda pa je do 4. julija na ogled še druga razstava z naslovom ''Umetnost v času izgnanstva''. Osrednja avtorja: Dantejeva sodobnika Giotto in Cimabue.
Ta razstava je majhen dragulj. Razstavljenih je 50 del in vsa so resnične mojstrovine. Predstavlja nam umetnost, ki jo je Dante lahko videl v svojem času in ki je seveda vplivala tudi na pisanje njegove Božanske komedije.
In tako se zapeljemo skozi ustvarjalnost nekaterih mest Dantejevega izgnanstva: Rim, Arezzo, Verona, Padova, pa Bologna in tamkajšnja šola rokopisnih iluminacij, Pisa in Lucca ter nazadnje Ravena.
Gre za dragoceno in zgoščeno razstavo del, ki so zanesljivo vplivala na Dantejevo domišljijo – meni odbornica za kulturo mesta Ravena Elsa Signorino.
V nadaljevanju jubilejnega leta v Raveni pripravljajo še vrsto drugih prireditev. Če vas bo pot zanesla tja, ne preskočite obiska pesnikovega groba: Ravenčani pred njim vsak večer ob 18h berejo speve iz Božanske komedije.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov