Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Če se leta 2021 pogovarjamo o Helmutu Newtonu, se le stežka izognemo spolzkemu terenu, po katerem je kar naprej stopalo delo tega fotografa. Newton je v svoji dolgi karieri pogosto portretiral lepotice v fizično podrejenem položaju, zaradi česar mu je Susan Sontag nekoč kar med televizijskim prenosom vrgla v obraz opazko, da je mizogin. Njegove provokativne fotografije, kakršna je denimo tista, na kateri je na hrbet klečeče manekenke postavil konjsko sedlo, so v današnjem hipersenzitivnem vzdušju gibanja #JazTudi nekaj povsem nedopustnega, še toliko bolj, ker jih je ustvaril prav moški pogled. Dokumentarni film Helmut Newton: Lepe in poredne zato hočeš nočeš gledamo kot nekakšno posthumno prevrednotenje dela tega fotografskega genija, ki je leta 2004 po prometni nesreči umrl pri 84-ih letih.
90-minutni dokumentarec nas skozi spretno zgrajeno pripoved prek pogovorov z nekdanjimi sodelavkami popelje skozi vrhunce fotografovega dela, se pri tem na kratko ustavi pri njegovih kritikih, šele v drugi polovici pa nam razkrije ustvarjalca samega in njegove osebne travme, zaradi katerih je sploh ubral tako kontroverzen slog. Newton je kot fant iz judovske družine odraščal v nacistični Nemčiji, a je kljub življenju v nenehnem strahu občudoval osupljivo delo Leni Riefenstahl in njene podobe arijskih idealov. Prav zaradi te podobnosti med nacizmom in sodobno pop kulturo, njuno fascinacijo nad popolnim telesom, se je za njegove fotografije zdelo, da kapitalistično potrošništvo razgaljajo na nekem primordialnem, neubesedljivem nivoju, ki v domišljiji gledalcev razkriva globljo in neprijetno resnico.
Seveda pa je Newton ravno tako pogosto, kot je tematiziral žensko podrejenost, slavil tudi žensko moč. Njegove izbranke so tudi v trenutkih največje submisivnosti gledalcem vračale odločen, prodoren pogled. Poleg tega je v številnih fotografijah svoje protagonistke tudi dejansko obdal z avro dominance, pa naj je šlo za legendarne fotografije Charlotte Rampling, Marianne Faithful, Nadje Auermann, Claudie Schiffer ali pa Grace Jones, ob kateri je bil celo Dolph Lundgren videti kot nebogljena lutka.
In nenazadnje film razkrije zakulisje njegove artistične metode, kjer je pomembno vlogo odigrala njegova soproga June, ki je bila nepogrešljiv člen pri postavitvi številnih legendarnih fotografskih seans.
Film Lepe in poredne na ta način poda prepričljiv, dinamičen, celo zabaven pogled na kariero Helmuta Newtona ter se gleda kot komentirana galerija njegovih ključnih del. Film nima časa, da bi šel v pregloboke razprave o njegovem delu, zato prek reminiscenc njegovih sodelavk v zraku ostaja pridih posthumnega poklona. Čeprav Newton za sabo ni imel resnih škandalov, pa marsikdo ne more mimo njegovih šovinističnih komentarjev, za katere sicer vsi vpleteni zatrjujejo, da so bili mišljeni izključno kot del njegovega ustvarjalnega procesa. Dokumentarec ima zaradi tega značaj apologije glede nečesa, kar zares ne potrebuje opravičila, pa čeprav je jasno, da je njegovo delo produkt nekih časov, ki so zdaj že davno za nami. Izkaže se, da je Newtonovo delo dejansko bolj kontroverzno kot možakar sam, predvsem pa je po vseh teh letih in družbenih spremembah še vedno naravnost fantastično.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Če se leta 2021 pogovarjamo o Helmutu Newtonu, se le stežka izognemo spolzkemu terenu, po katerem je kar naprej stopalo delo tega fotografa. Newton je v svoji dolgi karieri pogosto portretiral lepotice v fizično podrejenem položaju, zaradi česar mu je Susan Sontag nekoč kar med televizijskim prenosom vrgla v obraz opazko, da je mizogin. Njegove provokativne fotografije, kakršna je denimo tista, na kateri je na hrbet klečeče manekenke postavil konjsko sedlo, so v današnjem hipersenzitivnem vzdušju gibanja #JazTudi nekaj povsem nedopustnega, še toliko bolj, ker jih je ustvaril prav moški pogled. Dokumentarni film Helmut Newton: Lepe in poredne zato hočeš nočeš gledamo kot nekakšno posthumno prevrednotenje dela tega fotografskega genija, ki je leta 2004 po prometni nesreči umrl pri 84-ih letih.
90-minutni dokumentarec nas skozi spretno zgrajeno pripoved prek pogovorov z nekdanjimi sodelavkami popelje skozi vrhunce fotografovega dela, se pri tem na kratko ustavi pri njegovih kritikih, šele v drugi polovici pa nam razkrije ustvarjalca samega in njegove osebne travme, zaradi katerih je sploh ubral tako kontroverzen slog. Newton je kot fant iz judovske družine odraščal v nacistični Nemčiji, a je kljub življenju v nenehnem strahu občudoval osupljivo delo Leni Riefenstahl in njene podobe arijskih idealov. Prav zaradi te podobnosti med nacizmom in sodobno pop kulturo, njuno fascinacijo nad popolnim telesom, se je za njegove fotografije zdelo, da kapitalistično potrošništvo razgaljajo na nekem primordialnem, neubesedljivem nivoju, ki v domišljiji gledalcev razkriva globljo in neprijetno resnico.
Seveda pa je Newton ravno tako pogosto, kot je tematiziral žensko podrejenost, slavil tudi žensko moč. Njegove izbranke so tudi v trenutkih največje submisivnosti gledalcem vračale odločen, prodoren pogled. Poleg tega je v številnih fotografijah svoje protagonistke tudi dejansko obdal z avro dominance, pa naj je šlo za legendarne fotografije Charlotte Rampling, Marianne Faithful, Nadje Auermann, Claudie Schiffer ali pa Grace Jones, ob kateri je bil celo Dolph Lundgren videti kot nebogljena lutka.
In nenazadnje film razkrije zakulisje njegove artistične metode, kjer je pomembno vlogo odigrala njegova soproga June, ki je bila nepogrešljiv člen pri postavitvi številnih legendarnih fotografskih seans.
Film Lepe in poredne na ta način poda prepričljiv, dinamičen, celo zabaven pogled na kariero Helmuta Newtona ter se gleda kot komentirana galerija njegovih ključnih del. Film nima časa, da bi šel v pregloboke razprave o njegovem delu, zato prek reminiscenc njegovih sodelavk v zraku ostaja pridih posthumnega poklona. Čeprav Newton za sabo ni imel resnih škandalov, pa marsikdo ne more mimo njegovih šovinističnih komentarjev, za katere sicer vsi vpleteni zatrjujejo, da so bili mišljeni izključno kot del njegovega ustvarjalnega procesa. Dokumentarec ima zaradi tega značaj apologije glede nečesa, kar zares ne potrebuje opravičila, pa čeprav je jasno, da je njegovo delo produkt nekih časov, ki so zdaj že davno za nami. Izkaže se, da je Newtonovo delo dejansko bolj kontroverzno kot možakar sam, predvsem pa je po vseh teh letih in družbenih spremembah še vedno naravnost fantastično.
Srednji vek še vedno prepogosto dojemamo kot temačen in intelektualno nazadnjaški. Umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, zaslužna profesorica in dvojna doktorica, se vztrajno bori proti tem popačenim predstavam, tudi s svojimi knjižnimi deli, ki jih posveča rokopisom. Tako je nedavno izšla njena knjiga Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, v kateri je kataloško obdelala rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Srednjeveški rokopisni fond Narodne in univerzitetne knjižnice je največji tovrstni v Sloveniji in to bogastvo je tako obsežno, da je pravkar izdana knjiga šele za prvi del, sledili bosta namreč še dve knjigi. V prvem delu so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so danes ločeni od svojih prvotnih nosilcev – včasih gre le približno za noht velike ostanke, zato je bilo delo naše velike poznavalke srednjeveških rokopisov, skorajda detektivsko. Nataša Golob v dolgoletnem študiju srednjeveških rokopisov razkriva, da so naši kraji v srednjem veku bili intelektualno mnogo bolj bogati, kot si večina med nami predstavlja, zato želi pokazati množico vsebin, ki so bile tu navzoče. Knjiga srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V tej seriji je leta 2018 izšla knjiga, v kateri je Nataša Golob obravnavala rokopisne fragmente, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Če v zbirki arhiva prevladujejo knjige s cerkveno in liturgično vsebino, je v NUKovi zbirki drugače. Vsebinsko tokrat prevladujejo trije sklopi: slovarska dela, pravne vsebine in pa knjige, vezane na antični čas. Pri tem avtorica opozarja tudi komentarje bralcev pred 500 ali več leti, ki so se v opombah ob besedilu v knjigah sklicavali na antične avtorje, kot na primer, »to pa je iz Aristotela«. Tukajšnja kulturna atmosfera v srednjem veku torej ni bila majhna in obrobna je ključno sporočilo knjige Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, misel o lepem rokopisu iz dunajske šole pa je v nekaterih primerih treba nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske. Katalog predstavlja 63 rokopisnih enot, od tega 20 rokopisov ali delnih rokopisov in 43 enot fragmentov, to gradivo pa je po besedah Nataše Golob pomembno za odpiranje kašče spomina – vzpostavljanje dialoga s svojo kulturno in znanstveno zgodovino.
Minljivost človeškega življenja je pogosta tema v likovni umetnosti. Skozi stoletja so umetniki opozarjali nanjo s pomočjo različnih simbolov, antičnih mitov in zgodb. Lep primer je mit o nimfi Marpisi, ki se je morala odločiti med smrtnikom Idasom in bogom Apolonom, svojo izbiro pa pojasnila takole: »Ko bo minila lepota moje mladosti, me bo Apolon zapustil. Čar življenja pa je lepota vseh starostnih obdobij ob moškem, ki ga ljubiš.« Izbrala je smrtnega Idasa. Zanimiva pa je tudi zgodba o Babjem mlinu, kamor so možje pripeljali svoje stare žene ter jih vrgli v mlin iz katerega so prišle zopet mlade in lepe. Človeška želja po mladosti in lepoti pa je tema, ki je nedvomno aktualna tudi danes.
Minuli teden je minilo 77 let od edinstvenega športnega dogodka, ki se je v času vojne odvil v Cerknem. Na takrat osvobojenem ozemlju so namreč pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado, na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. O partizanskih smučinah v Cerknem je že v 80. letih minulega stoletja napisal knjigo Marijan Masterl, zdaj pa so o dogodku posneli tudi dokumentarni film. Film Partizanske smučine Cerkno '45 režiserja in scenarista Dušana Moravca pripoveduje o športnem dogodku, ki se je v času vojne odvil v Cerknem in je bil edinstven v takratni okupirani Evropi. Pripravili so namreč pravo partizansko zimsko olimpijado na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih in to v času, ko so še nedaleč stran potekali boji ob koncu vojne. Dogodek je bil tudi nekakšna propagandna akcija. Trije zvočniki pred komando v Cerknem so obveščali o tem kaj se pripravlja, da bi se prireditve udeležilo čim več tekmovalcem so s posebno novico in vabilom na pot krenili kurirji. V Cerknem še vedno ohranjajo tradicijo in spomin na dogodek Partizanske smučine - Cerkno 45 na dogodek, ki je ljudi združil med vojno in jih povezuje tudi danes. Partizanske smučine Cerkno '45 je torej nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca, producent in snemalec filma je Matjaž Mrak, z glasbo so ga sooblikovali Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Nekaj avdio posnetkov iz filma pa je uporabljenih tudi v prispevku.
Jože Plečnik se je rodil, 23.1. 1872. Mesto njegove rojstne hiše označuje kamniti steber ob Slovenski cesti, poleg stanovanskega naselja Ferantov vrt. Plečnik kot otrok ni veliko obljubljal, bil naj bi len, ni se rad učil, tudi šolanje v gimnaziji je opustil. Nato je delal v očetovi mizarski delavnici in se izučil za umetnostnega mizarja. Odločilno je bilo njegovo srečanje z arhitektom Otom Wagnerjem, pri katerem je na Dunaju postal eden njegovih najboljših diplomantov. Bil je samosvoj, takšna je bila tudi njegova pot v arhitekturi. Med slovenskimi umetniki ga lahko postavimo ob bok Francetu Prešernu. Plečnikova dela so manj prisotna v širši slovenski zavesti kot pesnikova in ravno zato je vlada letošnje leto, ko mineva 150 let od njegovega rojstva, razglasila za Plečnikovo. Po vsej državi se bodo vse leto zvrstili dogodki, ki bodo osvetlili velikega arhitekta iz sodobnejše perspektive in ga približali širši javnosti. Na vrednost njegovih del nas lahko opomni tudi nedavni vpis na UNESCOV seznam svetovne in kulturne dediščine. Mojster je pač imel to vizijo, da naredi arhitekturo, ki bo prepoznavna tudi čez 500 let, je povedal arhitekt Janez Koželj. Foto: BoBo.
Na skrajnem severovzodu Portugalske govorijo mirandeščino. O rabi jezika, ki ga govori približno 25.000 ljudi, pričajo že pravne listine iz 12. stletja. Ste vedeli, da v Rovinju obujajo govorjenje istriotščine in imajo celo festival Istriotskog? Istriotščina se je po 7. stoletju oblikovala iz lokalnih latinskih narečij. Evropa je izjemno jezikovno bogat prostor. Odločno in velikopotezno to dokazuje dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je v edinstveni monografiji Jeziki in ljudstva Evrope zbral 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo. Blaž Mazi
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo. O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj. Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke. Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega. Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Od vode z ledenikov in gora je odvisnih 1,5 milijarde ljudi. Ledeniki se talijo hitreje kot kadarkoli v zadnjih 5000 letih. Ob 19. uri v Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo mednarodno razstavo Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure. Skozi dela 17 umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavov iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. Cilj razstave je navdihniti in aktivirati ljudi po svetu, naj se dejavno ukvarjajo s problematiko ter se zavežejo, da bodo od politikov in oblasti zahtevali odgovorno okoljsko politiko, opozarja ustanovitelj in direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann.
17. januar je datum, na katerega je leta 1963 Robert Filliou, umetnik iz avantgardnega gibanja Fluxus izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti. Njegovo idejo praznovanja umetnosti že tradicionalno zaznamuje tudi evroradijska skupina Ars acustica z večerom kratkih zvočnih daril. V projektu redno sodeluje tudi program Ars Radia Slovenija., tokratno darilo pa bo povezalo avantgardistično naravo Rojstnega dne umetnosti z aktualno domačo ustvarjalnostjo. Tolkalec, eksperimentalni glasbenik Jaka Berger bo predstavil interpretacije izbora grafičnih partitur znamenite zbirke Razprava (Treatise, 1963–1967) britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. Berger svoje interpretacije teh nenavadnih grafičnih spodbud za glasbeno igro razvija že preko desetletje. Svoje izvajanje Cardewa je predstavljal na vrsti nastopov ter na dveh ploščah. Drugo, Breakfast With Cardew, je izdal ob koncu lanskega leta. Nocojšnji nastop bo sledil zasnovi izvedb s te najnovejše glasbenikove plošče.
Neveljaven email naslov