Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O otvoritvenem filmu 32. Liffa režiserke Marie Schrader
Pravi moški je vizualno klasičen film, kar ni očitek, le opazka. Da ni eksperimentiranja z načinom, kako je pripoved posneta, gledalčevo pozornost usmeri na vsebinska vprašanja, ki jih film zastavlja, in na način, kako nanje odgovarja. Osrednje je, ali lahko humanoidni robot nadomesti sočloveka v zasebnem življenju neke osebe, torej ali lahko nudi ne samo fizično bližino, temveč tudi čustveno izkustvo, doslej prihranjeno za intimne medčloveške odnose.
Almo, doktorico antropologije in raziskovalko klinopisnih zapisov, za katere želi dokazati, da niso le administrativna besedila, temveč tudi lirična poezija, kot ocenjevalko vključijo v projekt izdelave humanoidnih robotov kot potencialnih partnerjev ljudi. Tri tedne bo morala preživeti z robotom, ki naj bi bil njen idealni moški. Do tega je izhodiščno skeptična, češ da je takšen partner sposoben le avtomatiziranih odzivov, ne pa tistega, kar povezujemo s človeškima srcem in dušo. Avtomatizmi so po njenem le njeni odgovori, odnos s takšnim robotom pa zato odnos s samim sabo in tako človeku ne omogoča ustvarjanja spominov, tistega, kar bi bilo na starost življenjsko bogastvo. Robot Tom ji gre zato na živce, a v gledalcu film uspešno izzove vprašanje, ali ni tako zato, ker je zanjo boleče marsikaj v lastnem življenju – če je namreč Tom le njeno zrcalo, tukaj ne more iti za prilagajanje partnerju, ki ga sčasoma in vedno znova spoznavaš, marveč za soočanje s svojimi nezadovoljstvi in travmami, ki jih takšen partner vedno znova predstavlja predte in za katere veš, da si njihov vzrok ti, ne on. Takšno spoznanje ni neposredno izrečeno, je pa povsem jasno povedano, da je ustvarjanje idealnega okolja, ki naj bi nujno zagotovilo srečo posameznika, pobeg in utopija, nekaj neresničnega, celo odvisnost, ki človeku krade resničnost. Pehanje za srečo je gotovo človeško, umetno zagotavljanje neprestane sreče pa je morda izguba človeškosti. A film ne gre v tendenčnost: vprašanje, ali so vsi ljudje – oziroma: ali bi morali biti – dovolj močni, da resničnosti ne bi zamenjali za utopijo, pusti odprto in se do njega tudi etično ne opredeli.
Glavna igralca sta izvrstna. Dan Stevens je odličen v razvoju od očitno avtomatičnega odzivanja do že skoraj človeških reakcij – algoritem je pač narejen progresivno in kot partner je robot vedno boljši –, Maren Eggert pa nič manj v upodobitvi vase prepričane znanstvenice, ki pa se vse bolj razkriva tudi kot človek z bolečimi življenjskimi izkušnjami, neizpolnjenimi pričakovanji in neuresničenimi hrepenenji.
O otvoritvenem filmu 32. Liffa režiserke Marie Schrader
Pravi moški je vizualno klasičen film, kar ni očitek, le opazka. Da ni eksperimentiranja z načinom, kako je pripoved posneta, gledalčevo pozornost usmeri na vsebinska vprašanja, ki jih film zastavlja, in na način, kako nanje odgovarja. Osrednje je, ali lahko humanoidni robot nadomesti sočloveka v zasebnem življenju neke osebe, torej ali lahko nudi ne samo fizično bližino, temveč tudi čustveno izkustvo, doslej prihranjeno za intimne medčloveške odnose.
Almo, doktorico antropologije in raziskovalko klinopisnih zapisov, za katere želi dokazati, da niso le administrativna besedila, temveč tudi lirična poezija, kot ocenjevalko vključijo v projekt izdelave humanoidnih robotov kot potencialnih partnerjev ljudi. Tri tedne bo morala preživeti z robotom, ki naj bi bil njen idealni moški. Do tega je izhodiščno skeptična, češ da je takšen partner sposoben le avtomatiziranih odzivov, ne pa tistega, kar povezujemo s človeškima srcem in dušo. Avtomatizmi so po njenem le njeni odgovori, odnos s takšnim robotom pa zato odnos s samim sabo in tako človeku ne omogoča ustvarjanja spominov, tistega, kar bi bilo na starost življenjsko bogastvo. Robot Tom ji gre zato na živce, a v gledalcu film uspešno izzove vprašanje, ali ni tako zato, ker je zanjo boleče marsikaj v lastnem življenju – če je namreč Tom le njeno zrcalo, tukaj ne more iti za prilagajanje partnerju, ki ga sčasoma in vedno znova spoznavaš, marveč za soočanje s svojimi nezadovoljstvi in travmami, ki jih takšen partner vedno znova predstavlja predte in za katere veš, da si njihov vzrok ti, ne on. Takšno spoznanje ni neposredno izrečeno, je pa povsem jasno povedano, da je ustvarjanje idealnega okolja, ki naj bi nujno zagotovilo srečo posameznika, pobeg in utopija, nekaj neresničnega, celo odvisnost, ki človeku krade resničnost. Pehanje za srečo je gotovo človeško, umetno zagotavljanje neprestane sreče pa je morda izguba človeškosti. A film ne gre v tendenčnost: vprašanje, ali so vsi ljudje – oziroma: ali bi morali biti – dovolj močni, da resničnosti ne bi zamenjali za utopijo, pusti odprto in se do njega tudi etično ne opredeli.
Glavna igralca sta izvrstna. Dan Stevens je odličen v razvoju od očitno avtomatičnega odzivanja do že skoraj človeških reakcij – algoritem je pač narejen progresivno in kot partner je robot vedno boljši –, Maren Eggert pa nič manj v upodobitvi vase prepričane znanstvenice, ki pa se vse bolj razkriva tudi kot človek z bolečimi življenjskimi izkušnjami, neizpolnjenimi pričakovanji in neuresničenimi hrepenenji.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov