O otvoritvenem filmu 32. Liffa režiserke Marie Schrader

Pravi moški je vizualno klasičen film, kar ni očitek, le opazka. Da ni eksperimentiranja z načinom, kako je pripoved posneta, gledalčevo pozornost usmeri na vsebinska vprašanja, ki jih film zastavlja, in na način, kako nanje odgovarja. Osrednje je, ali lahko humanoidni robot nadomesti sočloveka v zasebnem življenju neke osebe, torej ali lahko nudi ne samo fizično bližino, temveč tudi čustveno izkustvo, doslej prihranjeno za intimne medčloveške odnose.

Almo, doktorico antropologije in raziskovalko klinopisnih zapisov, za katere želi dokazati, da niso le administrativna besedila, temveč tudi lirična poezija, kot ocenjevalko vključijo v projekt izdelave humanoidnih robotov kot potencialnih partnerjev ljudi. Tri tedne bo morala preživeti z robotom, ki naj bi bil njen idealni moški. Do tega je izhodiščno skeptična, češ da je takšen partner sposoben le avtomatiziranih odzivov, ne pa tistega, kar povezujemo s človeškima srcem in dušo. Avtomatizmi so po njenem le njeni odgovori, odnos s takšnim robotom pa zato odnos s samim sabo in tako človeku ne omogoča ustvarjanja spominov, tistega, kar bi bilo na starost življenjsko bogastvo. Robot Tom ji gre zato na živce, a v gledalcu film uspešno izzove vprašanje, ali ni tako zato, ker je zanjo boleče marsikaj v lastnem življenju – če je namreč Tom le njeno zrcalo, tukaj ne more iti za prilagajanje partnerju, ki ga sčasoma in vedno znova spoznavaš, marveč za soočanje s svojimi nezadovoljstvi in travmami, ki jih takšen partner vedno znova predstavlja predte in za katere veš, da si njihov vzrok ti, ne on. Takšno spoznanje ni neposredno izrečeno, je pa povsem jasno povedano, da je ustvarjanje idealnega okolja, ki naj bi nujno zagotovilo srečo posameznika, pobeg in utopija, nekaj neresničnega, celo odvisnost, ki človeku krade resničnost. Pehanje za srečo je gotovo človeško, umetno zagotavljanje neprestane sreče pa je morda izguba človeškosti. A film ne gre v tendenčnost: vprašanje, ali so vsi ljudje – oziroma: ali bi morali biti – dovolj močni, da resničnosti ne bi zamenjali za utopijo, pusti odprto in se do njega tudi etično ne opredeli.

Glavna igralca sta izvrstna. Dan Stevens je odličen v razvoju od očitno avtomatičnega odzivanja do že skoraj človeških reakcij – algoritem je pač narejen progresivno in kot partner je robot vedno boljši –, Maren Eggert pa nič manj v upodobitvi vase prepričane znanstvenice, ki pa se vse bolj razkriva tudi kot človek z bolečimi življenjskimi izkušnjami, neizpolnjenimi pričakovanji in neuresničenimi hrepenenji.