32. Liffe se je sklenil v soboto s podelitvijo nagrad; vodomca je prejel film ceste Pohodi plin! iranskega režiserja Panaha Panahija

V soboto se je s podelitvijo nagrad sklenil 32. ljubljanski mednarodni filmski festival ali krajše Liffe. Mednarodna žirija je med 10 filmi iz sekcije Perspektive vodomca namenila celovečernemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! To je film ceste, ki »s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane gola številka v migrantski statistiki«, je v utemeljitvi zapisala mednarodna žirija.

Potem ko je Panahi že napovedal udeležbo na sobotni slovesnosti, so njegov let iz Teherana proti Ljubljani v zadnjem hipu odpovedali. Režiser je poslal sporočilo, da je celotna filmska ekipa ponosna na nagrado in da bo skušal pozabiti na smolo z letom, saj mu, kot dodaja, ostaja čast te nagrade.

Tudi mednarodna žirija Združenja filmskih kritikov in novinarjev Fipresci je izbrala nagrajenca v sekciji Perspektive. To je film Telesce, celovečerni prvenec italijanske režiserke Laure Samani, ker »avtentično in na izročilu prednikov osnovano, toda hkrati sodobno filmsko zgodbo univerzalnega pomena upodobi z brezkompromisno estetiko in globokim občutjem, da so čudeži mogoči,« je zapisala žirija.

Posebna mednarodna žirija je izbrala tudi najboljši kratki film. Novo v vrsti nagrad je prejel kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež, ki je z besedami žirije »fascinantna študija nasilnega razmerja v družini dveh, s pravo mero začinjenosti in tehnično briljantnostjo«.

Nagrado Art kino mreže Slovenije je prejel film Pravi moški nemške režiserke Marie Schrader, saj, kot je zapisala žirija, postavlja pomembna življenjska vprašanja, kaj je ljubezen in kaj človeka naredi človeka, medtem ko je najvišje ocene občinstva in s tem nagrado zmaj prejel film režiserja Levana Akina In potem sva zaplesala?

Na Liffu je sodelovala tudi mladinska žirija Kinotrip in za najboljši film izbrala Dogodek režiserke Audrey Diwan, saj jih je, kot so zapisali žiranti, presunil boj filmske protagonistke za življenje in svobodo, ki presega prostor in čas ter se boleče poveže z našim časom«.

Potem ko je lanski Ljubljanski filmski festival, postavljen v epidemično neugodno sredino novembra, v celoti potekal prek spletne platforme videa na zahtevo, so se organizatorji iz ljubljanskega Cankarjevega domu letos odločili za smelo potezo. Liffe so v celoti načrtovali v devetih kinodvoranah po Sloveniji in pri tem ves čas imeli v žepu plan B.

Vsakdo, ki se zaveda, koliko ljudi in koliko mesecev – tudi v povsem običajnih razmerah – terjajo priprave kulturnega dogodka takšnega formata, se lahko s spoštovanjem čudi, kako je organizatorjem uspelo v nekaj dneh tik pred odprtjem festival postaviti znova pod novimi pogoji polovične zasedenosti in z več kot polovico filmov, ki so jih (pet čez dvanajsto) preselili še na spletno platformo videa na zahtevo.

Čeprav so nekateri izražali skepso, ali ni ob novem epidemičnem valu pretenciozno kot cilj 32. Liffa določiti, da se gledalci z besedami programskega direktorja Liffa Simona Popka vrnejo v kinodvorane, se je zgodilo prav to. Gledalci so se vrnili vanje in to dejstvo potrebuje interpretacijo. Organizatorji so prodali več kot 25.000 vstopnic, med njimi 5000 za ogled prek spleta, kar je približno polovico manj kot v najboljših letinah Liffa.

Po 21 mesecih epidemije ter bolj ali manj dodelanih omejitvenih ukrepov so ljubitelji filma podali jasen znak, da se v dvoranah počutijo varno, da nimajo zadržkov glede PCT pogoja ter da potrebujejo družabno in ritualno razsežnost kulturnega dogodka. In če je, kot je ob podelitvi vodomca in drugih nagrad omenila generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, obiskovalce najbolj motilo, da se ob praznem stolu med njimi ne morejo držati za roke, potem je mogoče v prihodnost žive kulture v teh težkih mesecih zreti z optimizmom.