Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


25.05.2021

Slowindova pomlad 2021

Nocoj bo v obliki spletnega video prenosa na spletni strani www.slowind.org potekal uvodni koncert Slowindove pomladi 2021. V letošnjem letu se bo zvrstilo šest koncert, od tega bodo štirje koncerti potekali v jesensko-zimskem terminu. Nocoj bodo nastopili flavtist Aleš Kacjan, tolkalci Špela Cvikl, Matevž Bajde, Franci Krevh in Barbara Kresnik ter dirigent Metod Tomac. Prispevek Marka Šetinca.


24.05.2021

17. mednarodni beneški arhitekturni bienale

Po tem, ko je bil zaradi pandemije za eno leto prestavljen, se je v soboto za javnost odprl 17. mednarodni beneški arhitekturni bienale. Osrednja tema – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov. V sklopu nacionalnih predstavitev je sodelovalo 63 držav, predstavitve paviljonov so večinoma bile spletne, mnogi kuratorji pa se začetka bienala niso udeležili v živo. Tudi letošnja slovesnost ob odprtju je bila drugačna – podelili so le nagrado zlati lev za življenjsko delo, ki jo je prejel arhitekt Rafael Moneo, najboljši paviljon pa bodo razglasili šele avgusta. Na pandemijo se odziva tudi nekaj nacionalnih paviljonov – Nemci so denimo svoj projekt zasnovali s sklicevanjem na virtualno izkušnjo – saj obisk paviljona ponudi zgolj QR kode prek katerih si lahko ogledamo na predstavitev vezane posnetke. Kurirana razstava o naslovnem vprašanju – kako bomo živeli skupaj – razmišlja izredno odprto, prek petih poglavij – prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. Pri tem si bolj kot arhitekturne projekte ogledujemo instalacije, Sarkis pojasnjuje, da želi tako v ospredje postaviti obiskovalčevo izkušnjo: »Tradicionalno arhitekturne razstave izpostavljajo risbe, načrte, prereze … vse to seveda potrebujemo, da razumemo stavbo, a ta pristop ne posreduje nujno izkušnje. V tem bienalu smo poudarili potrebo po izkušnji. Zelo močni sta materialnost in ideja, da lahko skozi intenzivnost instalacije izkusimo določen vidik projekta.« Instalacije pa ob boku pestrosti in številnost projektov v prostoru Arzenala vodijo v malodane kakofonično izkušnjo, zaradi katere utegnemo spregledati kakšno zanimivo delo. Tako je dobrodošla vizualna izčiščenost slovenskega nacionalnega paviljona, ki se v Arzenalu zvrsti kmalu po kurirani razstavi. Ekipa projekta Skupno v skupnosti, ki raziskuje zadružne domove, se je namreč odločila za nekakšno prostorsko infografiko. Velikopotezen gradnje zadružnih domov, velikih objektov s široko namembnostjo namreč Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko predstavljajo s štirimi elementi – osrednji je ogromna miza, ki z lesenimi količki ilustrira določene statistične podatke zadružnih domov pri nas. Ključen pa je tudi video Vida Hajnška, ki pripoveduje o življenju in vlogi zadružnih domov. Kot beremo v katalogu projekta gradnja zadružnih domov kaže na srečanje dveh načel razvoja prostora: od zgoraj navdol in od spodaj navzgor – saj je ta politično orkestriran projekt spremljala močna samoiniciativa prebivalcev. Prizadevanja za vključevalnje lokanih skupnosti so še danes izjemno aktualna, prav tako prilagodljivost objekta, ki je prišla do izraza tudi v kontekstu pandemije. Prav omenjena prilagodljivost je eden izmed vidikov, zaradi katerih se slovenski paviljon dobro vključuje na osrednja vprašanja letošnjega bienala. Podobne kvalitete namreč izpostavlja  tudi kurator Hashim Sarkis, ki pravi, da projekti na bienalu razmišljajo o prostoru, ki ljudem omogoča različne načine združevanja, ne da bi jim narekoval načine delovanja in obnašanja: »To je trdoživa arhitektura bodočnosti, ki ni namenjena enemu samemu namenu in ki bi se morala spreminjati s spreminjanjem namena, temveč trdoživa in prilagodljiva arhitektura prevideva bodočnost. Bienale predvsem razmišlja o zamislih prostora, ki vzbujajo upanje in predstavljajo različne možnosti, kako bomo živeli skupaj.« Vprašanje kako bomo živeli skupaj je hkrati starodavno in neizogibno, tako socialno in politično kot prostorsko, še pravi Sarkis, ki meni da je osrednja tema, zasnovana že pred pandemijo zdaj še bolj relevantna. Meni namreč, da so vzroki pandemije povezani z vprašanji, ki jih naslavlja tudi bienale – to so teme kot politična nestabilnost, preseljevanje in družbene neenakosti. V ospredju njegove vizije bienala je sicer predvsem optimizem - optimizem, da lahko s predlogi in tudi utopičnimi vizijami arhitektov družbo spremenimo na bolje. Prispevek je pripravila Iziora Pevec


24.05.2021

Teden ljubiteljske kulture 2021

V petek se je začel Teden ljubiteljske kulture 2021. Gre za osrednji letni projekt Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pandemija je kulturo pahnila v negotov položaj, zato želijo z dogodki po vsej Sloveniji ponovno aktivirati ustvarjalce, umetnike, društva in skupine in k temu pritegniti mlade. Letošnja osrednja tema Tedna ljubiteljske kulture je literatura in instrumentalna glasba, saj želijo s tem zaznamovati tudi Jurčičevo in Ipavčevo leto. Jože Žura.


24.05.2021

Operna jutranjica - Skica Bellinija - 3.5.2018

Tobia Bellini je služboval kot organist, skladatelj in učitelj glasbe, skladatelj, kapelnik in učitelj glasbe je bil tudi njegov sin Rosario, ki je tudi svojega sina Vincenza že v njegovih rosnih letih uvajal v skrivnosti pianizma.


23.05.2021

Monologi s kavča, ocena

Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je napisalo osem dramatikov, so zaživeli v prepleteni in polni odrski obliki. Dramatiki Simona Hamer, Rok Vilčnik - rokgre, Nejc Gazvoda, Kim Komljanec, Simona Semenič, Varja Hrvatin, Tjaša Mislej, Peter Rezman. Premiera: Prešernovo gledališče Kranj, 22. 5. 2021


21.05.2021

Mati na velikem odru SNG Drama Ljubljana

Vsebine Programa Ars


21.05.2021

Ujete v medmrežju

Na Televizijo Slovenija prihodnji teden prihaja češko-slovaški dokumentarni film Ujete v medmrežju, ki ga bodo prikazali v okviru izobraževalnega programa. V filmu so tri polnoletne igralke mlajšega videza odigrale dvanajstletnice, ki so jim postavili kulise otroških sob, opremljene s kamerami in računalniki, in odprli lažne profile na spletnih omrežjih, kot so facebook, snapchat in skype. V zgolj desetih dneh je z njimi v stik poskušalo stopiti kar 2500 odraslih moških, spolnih plenilcev, ki so zahtevali njihove fotografije, spolnost prek spleta, jih vabili na zmenke, pošiljali pa so jim tudi svoje erotične fotografije in posnetke s pornografsko vsebino; nekateri so jim tudi grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi golimi fotografijami, ki so jih za namene filma ponaredili ustvarjalci filma.


21.05.2021

Sova in miška

V Kinodvorovem programu Kinobalon si od jutri naprej, torej od sobote, lahko ogledate dva otroška oziroma mladinska filma – novo nadaljevanje švedske filmske serije Najboljši Sune in nizozemski muzikal Sova in miška. Film, ki je sicer bil posnet že leta 2016, je navdušil Gajo Pöschl.


21.05.2021

TERAPIJA

V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh


21.05.2021

GLAVNA NAGRADA ZA OAZO V BEOGRADU

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.


20.05.2021

Isang Yun

Glasba Isanga Yuna združuje vzhodnjaško glasbeno estetiko in zahodnoevropsko umetniško avantgardo. V študijskem obdobju se je skladno s splošno evropsko avantgardno usmeritvijo posvetil dodekafoniji in serializmu, pozneje pa je začel razvijati svojevrstno eksotično kompozicijsko govorico.


20.05.2021

Odstopi in menjave vnašajo negotovost v priprave na Frankfurt

Vlada je imenovala nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za vršilca dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo. Ta je izrazil interes za ta položaj zaradi častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Medtem pa je z mesta kuratorice tega dogodka odstopila Amalija Maček, uradno iz zdravstvenih razlogov. Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je kot uvrstitev na olimpijske igre ali več, saj takšne priložnosti ne bomo kmalu zopet dobili. Samo akreditiranih novinarjev in blogerjev je v Frankfurtu približno 10 000. Gostovanje tudi presega predstavitev na knjižni ravni, saj se država promovira skozi kreativne industrije, gospodarstvo, turizem, kulinariko, izobraževanje. Dimitrij Rupel meni, da s svojimi izkušnjami lahko pripomore k vzpostavljanju mednarodnih povezav v Frankfurtu. Pretekle izkušnje častnih gostovanj so pokazale, da lahko države v Frankfurtu zablestijo, ali pa so povsem neopažene. Miha Kovač, profesor bibliotekarstva, ki sejem spremlja več kot tri desetletja, pa dvomi, da je Rupel usposobljen za to nalogo. Poznati je namreč potrebno delovanje sejma in pretekla častna gostovanja. Priprave na častno gostovanje so sicer že dalj časa deležne kritik. Na pozitivnejše odzive je konec marca naletela novica, da bo dogodek ob Matthiasu Geöritzu sokurirala Amalija Maček, poznavalka nemškega založniškega prostora, uveljavljena prevajalka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Uradno je odstopila iz zdravstvenih razlogov. Če k temu dodamo še menjave ministrov za kulturo in direktorjev, potem pripravam, ki bi morale biti v sklepni fazi, ne kaže dobro.


19.05.2021

Odpoved razstave Simonitijeva odločitev

Kot smo že poročali, je Ministrstvo za kulturo odpovedalo razstavo slovenskih umetniških del v Evropskem parlamentu med slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Minister Simoniti je danes v Bruslju pojasnil, da je bila odločitev o odpovedi njegova, saj da ni bil pravočasno seznanjen, da bo evropski parlament k slovenskemu izboru dodal še svojo zbirko slik šestih slovenskih umetnikov. Urban Tarman


19.05.2021

Koncertni atelje DSS v Arsovem art ateljeju

Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev prireja solistične in komorne koncerte že od leta 1965. V vseh letih neprekinjenega delovanja se je s svojim programom uveljavil kot nepogrešljivo središče sodobne glasbene ustvarjalnosti. Na tokratnem koncertu bosta nastopila oboist Matej Šarc in saksofonist Oskar Laznik.


19.05.2021

Tone Stojko: Naša jeza je brezmejna

Naša jeza je brezmejna je še kako zgovoren naslov monografije fotografij Toneta Stojka. V njej je izšel izbor mojstrovih fotografij demonstracij od leta 1968 do 2020. Fotografije so tako poklon ljudem, ki so se postavili za svoj prav, ki so se uprli oblasti in njenim ukrepom, hkrati pa so izjemno dragoceni zgodovinski dokument. Monografijo sta izdala Muzej novejše zgodovine Slovenije in Mladinska knjiga Založba d.d., uredila pa sta jo Tone Stojko in Nataša Strlič, sogovornika Marka Golje. Na koncu prispevka bomo slišali tudi kratko izjavo dr. Alija Žerdina, enega izmed Stojkovih portretirancev in hkrati enega izmed avtorjev kratkih spremnih esejev (ob Nataši Strlič so jih prispevali še dr. Mladen Dolar, ddr. Rudi Rizman, dr. Vlado Miheljak, Ervin Hladnik Milharčič in Aljoša Masten).


19.05.2021

Začel se je tridnevni Sejem Akademske knjige LIBER.AC v organizaciji FF Univerze v Ljubljani

Gre za javno prireditev s spremljevalnim programom, ki že drugo leto zapored zaradi epidemije poteka virtualno. Večino spremljevalnih dogodkov bodo predvajali na youtube kanalu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univeze v Ljubljani. Sejemska ponudba s spremljevalnimi dogodki je dostopna na spletnem naslovu: https://liberac.ff.uni-lj.si/


18.05.2021

Odpoved razstave v Bruslju

Kot smo že poročali, je Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se predstavila v evropskem parlamentu v času predsedovanja svetu EU. Včeraj je o tem najprej poročal časnik Delo, novico pa so potrdili tudi v Evropskem paralamentu. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih je pripravljal kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije. V Koroški galeriji jih je odpoved presenetila, saj imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del pa je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom, je povedala direktorica Andreja Hribernik, ki lahko o vzrokih odpovedi zgolj ugiba, saj uradnega obvestila z ministrstva za kulturo še niso prejeli. Po neuradnih informacijah naj bi ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je stalna praksa, želeli predstaviti ob razstavi. Neuradno naj bi to bil Arjan Pregl, ki pravi, da je pri tem ironično to, da so dela šestih slovenskih umetnikov v zbirko Evropskega parlamenta bila odkupljena leta 2012 in da torej tudi to morebitno sporno delo že od tedaj visi v Bruslju. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se včeraj obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili. 


17.05.2021

Simfonični orkester RTV Slovenija sprejema vaše glasbene želje

Sooblikujte radijski in video koncert na strehi Radia Slovenija


17.05.2021

Odpoved razstave v Bruslju

Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.


Stran 51 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov