Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


17.05.2021

Odpoved razstave v Bruslju

Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.


17.05.2021

Skupinsko žvižganje prineslo nagrado skupine OHO

Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.


15.05.2021

Filmi, ki tematizirajo odvisnosti od drog

V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.


15.05.2021

Andraž Jerič bo »producent na potezi« v Cannesu

Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.


15.05.2021

Helmut Newton: Lepe in poredne

V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen


14.05.2021

Leto, ko je Ljubljana gostila kronane glave

Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.


14.05.2021

Odpiranje kulture

Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.


13.05.2021

Henry Cowell, Lou Harrison, Morton Feldman in Milton Babbitt

Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.


13.05.2021

Naslednjih 21 dni bo ključnih

Vsebine Programa Ars


13.05.2021

Koncert kvinteta solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Komornem studiu

Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.


12.05.2021

Otvoritveni koncert letošnjega cikla Tutti Akademije za glasbo

V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.


10.05.2021

Poletni filmski festivali

Vsebine Programa Ars


07.05.2021

Fent cua/Medtem ko smo čakali

Vsebine Programa Ars


06.05.2021

Glasba 20 stoletja - 6.5.2021 - Ottorino Respighi

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.


Stran 52 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov