Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


04.08.2023

Mladinski film Blok 5 režiserja Klemna Dvornika o skejterjih, ki se borijo za svoje igrišče

Zaplet gre takole: Alma, igra jo Kaja Zabret, se z očetom Filipom, on je Marko Mandić, preseli v novo sosesko. Deklica žaluje za mamo, ki je umrla na okoljevarstveni akciji v Amazoniji, v novem okolju pa se mora soočiti še z medvrstniškim nasiljem, ko postane žrtev sošolke Lune, ki se druži s skupino skejterjev. Ko pa Alma ugotovi, da bodo park v njihovi novi soseski spremenili v parkirišče, vodja projekta pa je njen oče, se pridruži Luni in njeni ekipi v borbi za igrišče. Vse to se dogaja v Šiški v Ljubljani. Dodajmo še, da je scenarij za otroški film Blok 5 napisala Dora Šustić, direktor fotografije je David Hofmann. Gre za slovensko-hrvaško-srbsko-češko koprodukcijo, ki so jo finančno podprli Slovenski filmski center, RTV Slovenija, Filmski center Srbije, Češki filmski sklad in Hrvaški avdiovizualni center. Blok 5 je prejel tudi podporo programa evropske komisije Media za razvoj in podporo Eurimages za produkcijo. Glavni producent filma je produkcijska hiša A Atalanta. Foto: Luka Matijevec


02.08.2023

Mito Gegič – Očetnjava je jecljajoči jetnik

Mito Gegič je bil od malega obkrožen z lovci – to tradicijo še danes spoštuje, vendar se z njo tudi ne strinja, v njegovem slikarstvu pa so lovski motivi postali širša metafora za naš odnos do avtoritet in razmerja moči. Na razstavi, ki jo v ljubljanski Galeriji Kresija odpirajo nocoj, pa se podobe lovstva spreminjajo v pripoved o usodnih brodolomih in poskusih prečkanja Sredozemlja. Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo tudi otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Kot motnja v naši zaznavi, enakomerno, skoraj klinično precizno popačena digitalna podoba. Tako Gegič, ki motive išče na spletu in jih poustvari na poseben način – celotno platno oblepi s samolepilnim trakom, nanj preslika motiv, trakove odlepi in jih nalepi na novo platno. V svoje delo je v zadnjem času vnesel nekaj sprememb - ob lovski je vpletel migrantsko problematiko, značilni trakovi so manj izraziti in barve bolj vedre – hladne bele, črne in modrikaste odtenke so zamenjale rožnata, živo rumena, turkizna in zelena. Na slikah so upodobljene psihološke krajine, v katere so umeščeni: lovske preže, bodeče žice, čolniči, ograde, rešilni jopiči, gradbeni stroji, srnjad in človeške figure, kot so razjarjeni policaji, cariniki, preračunljivi lovci, ponosni očetje in zafrustrirani sinovi, zapiše kuratorka razstave Maša Žekš, in še, da dela naslavljajo problematična razmerja moči v oziru do strogo varovanih meja in njihovih posledic. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva torej razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Pa si lahko zamišlja tudi pozitivno avtoriteto? Foto: Yamaha Beach, 2023, akril, vinil, maskirni trak na plano, arhiv avtorja, izrez fotografije


02.08.2023

Slikarska razstava Čas na poti v prodajni galeriji Bažato

V stavbnem kompleksu Astra na Dunajski v Ljubljani je pred dvema letoma vzniknil nov razstavno-prodajni prostor – galerija Bažato, ki se razgibano razprostira v pritličju in dveh nadstropjih. S prvo razstavo jo je takrat odprl slikar Ivo Prančič, eden od 23-ih sodelujočih tudi na letošnji veliki razstavi z naslovom Čas na poti. Z njo predstavljajo aktualno produkcijo umetnikov in umetnic, s tem pa tudi programsko usmeritev galerije, ki je zavezana sodobni likovni ustvarjalnosti, predvsem slikarstvu. Vse se je začelo s Hišo Bažato na Humu v Goriških brdih, namenjeno delu in ustvarjanju umetnikov. Zasnoval jo je fotograf Marjan Bažato in po njegovi smrti se je sin Matjaž odločil za drzno potezo: veliko galerijo v prestolnici. Nekaj postane jasno nemudoma ob vstopu: radi imajo slikarstvo. Prav aktualna razstava z imeni, kot so Aleksij Kobal, Ana Sluga, Nika Zupančič, Uroš Weinberger, Herman Gvardjančič, Gustav Gnamuš in drugi, je spoj modernističnih temeljev s sodobnimi raziskovanji, vse od ekspresivnih in geometričnih abstrakcij, ki tematizirajo temeljne prvine, kot sta format in barva, pa do prevpraševanja figure v sliki. Maruša Meglič nas odpelje v barvni intimizem, hrvaški umetnik Robert Šimrak na primer spomni še na pop art in nadrealizem, Milan Pajk na likovno moč fotografije, Jane Štravs digitalnega printa, Mirko Bratuša pa nam s skulpturo iz brona in nerjavnega jekla pokaže jezik. Skupna tema je tokrat čas, pove vodja galerije Bažato Nada Zoran, svoje misli pa dodata še sodelujoča Milan Erič in Jelka Flis. Foto: Žiga Bratoš


01.08.2023

Razstava v Leopoldovem muzeju na Dunaju AMAZING – izbor iz zbirke Würth

Leopoldov muzej prvič v Avstriji na obsežni razstavi, ki vključuje dvesto umetniški del od konca 19. stoletja do današnjih dni, predstavlja izbrane umetniške vrhunce iz privatne zbirke Rainholda Würth. Njegova zbirka, ki jo je ta nemški zbiralec umetnin začel ustvarjati v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, obsega približno dvajset tisoč umetniških del. Na razstavi z angleškim naslovom AMAZING je tako predstavljen le majhen del zbirke, in sicer na dveh razstavnih nivojih muzeja. Razstava pa je razdeljena po temah in časovnih obdobjih. V prvem razstavnem nivoju so prikazani slogovni trendi od impresionizma, ekspresionizma, nadrealizma do različnih oblik abstraktne umetnosti. Drugi razstavni novi pa je posvečen umetnosti po letu 1945. Med drugim so bolje zastopana dela Georga Baselitza, Gerharda Richterja in Anselma Kieferja. Del razstave je posvečen tudi avstrijski povojni umetnosti, kjer se lahko srečamo z deli Arnulfa Reinerja, Hermanna Nitscha ali Marije Lassnig. Razstavo je pripravil direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger in je odprta še do začetka septembra. Foto: Gregor Podlogar (izrez slike Zlato runo 1993/94 Anselma Kieferja)


01.08.2023

Radio Slovenija s projektom B-AIR na beneškem bienalu razmišlja o zvoku

Zvok je tema za prihodnost – zmanjševanje hrupa v naših okoljih in ustvarjanje zvočno spodbudnih prostorov pa je le delček sestavljanke – in kaj vse še obstaja? V prvem avgustovskem tednu se na beneškem arhitekturnem bienalu francoski paviljon Ball Theater spreminja v radijsko gledališče oziroma zvočni laboratorij Radio Utopia in del tega je tudi mednarodni projekt B-AIR, ki ga vodi Radio Slovenija. Ta teden namreč program v francoskem paviljonu pripravlja inštitut za raziskovanja Cresson, eden od partnerjev projekta B-AIR. Posveča se vlogi zvoka v razvoju človeka, na bienalu pa bo predstavljen koncert za dojenčke in malčke Tako tiho ter radijska igra za dojenčke Morje. Igra, ki jo podpisujeta Saška Rakef in Bojana Šaljić Podešva, pripoveduje o starodavni Ribi Faroniki, stari kot morje, v katerem plava. Riba čuva svet, nekega dne pa se pesem morja razleti in nič ni več prav. Če pa se v Benekte ne boste odpravili, lahko radijsko igro in koncert za malčke in otroke ob številnih drugih vsebinah projekta B-AIR najdete tudi spletu. Foto: Mount Mézenc, 2022, master terrain, esaaa - Photo N. Tixier


28.07.2023

Hotel Pula Andreja Korovljeva in Odpadlo listje Akija Kaurismäkija na festivalu Cinehill

V glavni tekmovalni sekciji filmskega festivala Cinehill, ki se je iz Motovuna letos preselil na planino Petehovac, sta bila na sporedu tudi filma Hotel Pula Andreja Korovljeva in Odpadlo listje Akija Kaurismäkija. Pogovarjali smo se z režiserjem prvega, Andrejem Korovljevom in z glavnim igralcem Kaurismäkijevega filma, Jussijem Vatanenom. Fotografija: Arhiv Motovunskega filmskega festivala


28.07.2023

V 73. letu je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus

Delo Sergeja Kapusa je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Prejel je več nagrad, med drugim nagradi Riharda Jakopiča in Ivane Kobilca za življenjsko delo. Bil je intelektualno radoveden tako v svojem teoretskem delu kot praksi. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Pregled njegovega ustvarjanja je leta 2002 pripravila Moderna galerija. V strokovnem polju je bila med drugim odmevna njegova knjiga Ugrabljeni slikar o Jožefu Petkovšku in našem umetnostnem prostoru. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Vseskozi je bila ključna zanj problematizacija vidnega, Jure Detela pa je starejše slike Sergeja Kapusa opisal z verzi Tomaža Šalamuna: "Pred očmi je svetlo, za očmi je mrak, vrtenje glave je totalna utopija." Foto: Sergej Kapus (1950–2023). Foto: ZDSLU


28.07.2023

Reportaža s snemanja filma Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

Vučja Gomila v Prekmurju, od hitrega sveta umaknjeni kotiček v občini Moravske Toplice, nosi v sebi nekaj mističnega in je zato kot nalašč primeren za snemanje novega celovečernega igranega prvenca mlade režiserke Ester Ivakič. Podlaga zanj je literarna predloga šestih kratkih zgodb Noben glas prekmurske pisateljice Suzane Tratnik, dobil pa je prav poseben, nadvse dolg in zabaven naslov: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Lana Marić se sploh odlično znajde na snemanju, čeprav to vzame po ves dan, zaradi vremena pa morajo snemati malo zunaj, pa spet notri. Izbrali so jo na avdiciji in prelevila se je v desetletno Ido, ki živi v prekmurski vasici v času Jugoslavije. Nadvse je navezana na staro mamo in ko se njeno zdravje začne slabšati, se Ida domisli: smrt bo pregnala s petjem. Le ena težava je: nima posluha. A to zanjo ni ovira, s prijateljico Terezko se vpišeta v pevski zbor. Ida nam bo ponudila vmesni prostor med otroštvom in odraslostjo, svet, ki še ni dolgočasen in tudi resne teme obarva s humorjem, ironijo, fantastiko. Snemanje filma Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Foto: Asiana Jurca Avci


26.07.2023

O natečaju Lastovka 2023 s predsednico žirije Silvijo Žnidar

"Zgodba Jablana nas je prepričala predvsem s svojo dobro strukturiranostjo, z razvijanjem specifične družinske tematike, ki se umešča tudi v širši družbeni kontekst, poleg tega zgodba subtilno vpeljuje premišljeno metaforiko oziroma simboliko, ki poleg ostalih elementov skrbi za napetost in razgibanost fabule."


26.07.2023

Herman Gvardjančič se odziva na lanske požare na Krasu

Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Herman Gvardjančič je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno potezo. Narava je pomembna stalnica njegovega dela in tako je tudi na razstavi Slovenae 22 – Kras v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, ki pooseblja slikarjevo razmišljanje po lanskoletnih uničujočih požarih na Krasu. Ti so navdihnili Gvardjančiča in so tudi rdeča nit razstave, je v pogovoru z Aljano Jocif najprej povedal slikar Herman Gvardjančič. Foto: Herman Gvardjančič, SLOVENAE 22, 2023, mešane tehnike (izrez fotografije)


25.07.2023

25. filmski festival v Motovunu v duhu spominjanja in novih začetkov

V istrskem Motovunu se je v soboto začel že 25. filmski festival, ki se letos od slovite lokacije poslavlja in svojo zgodbo nadaljuje nedaleč stran, a na občutno višji nadmorski višini, na planini Petehovac. Poročamo o tem, kako se na festivalu spominjajo preteklih let in kako so, tudi s filmi, nostalgično obeležili konec motovunskega obdobja festivala. Foto: BoBo


21.07.2023

Festival Dobimo se pred Škucem

Na Starem trgu v Ljubljani se z uvodno predstavo za otroke, Rdeča Kapica, začenja festival Dobimo se pred Škucem.Festival Dobimo se pred Škucem predstavlja sklop raznolikih, kulturi in ustvarjalnosti posvečenih, sproščenih popoldnevov in večerov. Namenjen je širši javnosti različnih starosti in z različnimi kulturnimi željami. Glavni otvoritveni dogodek festivala z več kot dvajsetletno kontinuiteto bo modna revija z otvoritvijo razstave Odsev.


20.07.2023

Mark Požlep na razstavi Neskončne počitnice razčara pot na morje v času Jugoslavije

Poletje je za mnoge čas morja in čas počitnic. Čas turističnih obljub o oddihu, ki bo spremenil in izboljšal naša življenja. Obljube in želje po boljšem življenju so spremljale tudi gradnjo jadranske magistrale, ki je spodbudila razvoj turizma. Kakšne vplive je imela na življenja in kako je nastajala se sprašuje umetnik Mark Požlep, ki z razstavo Neskončne počitnice v Cukrarni nekoliko razčara morebitno nostalgijo ob misli na pot na morje. Potovanja, preteklost, mitizirani kraji, poglavja zgodovine in kulture, obljube o boljšem življenju. Vse to so teme, ki jih pogosto najdemo v Požlepovem opusu. Ob tem uspe umetnik ohranjati kompleksno pozicijo – občutek imamo, da se nad velikimi idejami in temami navdušuje, so mu blizu, a se jim ne prepušča naivno. Tako je tudi tokrat. Pot na morje v času Jugoslavije ni idealizirana, pove umetnik. Del razstave so tudi avtorska besedila Muanisa Sinanovića, ki krhajo jugonostalgijo ter kažejo širino teme. Projekt je namreč zasnovan na raziskavi, pri kateri je Mark Požlep sodeloval z ekonomistom Igorjem Feketijo, s katerim je strnil podatke o gospodarskih in socialnih spremembah, nastalih med gradnjo magistrale v letih med 1945 in 1966 in po njej. Sinanovićeva besedila je nato uglasbil Gašper Piano, skupaj s Požlepom pa sta jih na načrtno izbranih lokacijah jadranske magistrale izvedla v obliki koncertov. Posnetke teh koncertov performansov si lahko ogledamo na razstavi, kratki deli iz odpetih pesmi pa se kot zapisi pojavijo tudi ob Požlepovih izrazitih črno-belih risbah z ogljem. Za te velja podobno kot za pesmi - ob prizorih morskega prostočasja, se znajdejo tudi podobe grajenja veste ter vojakov. Foto: Iza Pevec


18.07.2023

10 let Biblosa

Platforma Biblos, največja slovenska knjigarna in knjižnica e-knjig, letos praznuje deseto obletnico. Čeprav je bila debata, ali bodo elektronske knjige prevladale nad tiskanimi, pred desetimi leti precej živa, se danes zdi, da medija sobivata. Več pa v pogovoru z Markom Hercogom, tehničnim direktorjem založbe Beletrina, ki je Biblos zasnovala.


14.07.2023

S posebnim dogodkom na Starem vrhu v Poljanski dolini obeležujejo 50. obletnico premiere filma Cvetje v jeseni

Nocoj in jutri lahko obiskovalci doživijo poseben dogodek, posvečen 50. obletnici slovenske filmske klasike Cvetje v jeseni, ki ga pripavlja Turistično društvo Stari vrh.


14.07.2023

Motovunski filmski festival se letos delno seli v Gorski kotar

Motovunski filmski festival ali po novem Cinehill bo letos še zadnjič gostoval na Motovunskem griču in sicer med 22. in 24. julijem, nato pa se bo s 26. julijem za štiri dni preselil na novo lokacijo ali v novi dom – v planinsko središče Petehovac nad Delnicami v Gorskem kotarju.


13.07.2023

Slovo Marjana Tomšiča

Umrl je slovenski pisatelj Marjan Tomšič, prepoznaven na eni strani po magiji v svojih pripovedih ter na drugi realističnih delih o Šavrinkah in Aleksandrinkah.


12.07.2023

Nevidna roka

V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled mednarodna razstava Nevidna roka, s podnaslovom Atelje in algoritem, ki razmišlja o dveh prostorih – o ateljeju kot analognem prostoru, v katerem je umetnikova roka v neposrednem stiku z materialom, in digitalnem okolju, ki omogoča hiter in direkten odziv občinstva. Predstavlja se deset umetnikov, pretežno iz Srednje Evrope, njihova dela pa so nastajala v zadnjih treh letih ob pojavu novih okoliščin, ki so spodbudile mnoge avtorje, da so iskali nove poti do občinstva. Razstava je sestavljena iz samostojnih predstavitev ustvarjalcev, »ki so za prevodnik med svetovi digitalnega in materialnega aktivirali neskončno privlačnost podobe«, piše v spremnem besedilu (na fotografiji: Alex Macedo, olje na lanenem platnu).


12.07.2023

Jaroslav Skrušny o Milanu Kunderi in njegovih vezeh s Slovenijo

Češki pisatelj Milan Kundera, ki je včeraj umrl v 95. letu starosti, je bil velik podpornik slovenske osamosvojitve. Predsednik Borut Pahor mu je pred dvema letoma podelil državno odlikovanje zlati red za zasluge. Leta 1991 je med drugim napisal odmeven članek z naslovom Treba je rešiti Slovenijo, ki je izšel na prvi strani francoskega časopisa Le Monde. Med njegovimi najbolj znanimi romani so Neznosna lahkost bivanja, Šala, Življenje je drugje in Valček za slovo. Slovenci Kundero radi beremo, saj je mnogo njegovih del izšlo v slovenskem prevodu kmalu po izdaji v izvirniku. Kundera sodi med najpomembnejše literate v drugi polovici 20. stoletja v svetovnem merilu. (foto:Elisa Cabot / Wikipedia). Milanu Kunderi bomo na Radiu Slovenija posvetili četrtkov Literani večer. Prisluhnili mu boste lahko ob 21.05 na prvem programu.


10.07.2023

Tomaž Furlan se poigrava s pomembnim konceptom Forme vive, Alem Korkut bo pristopil konstruktivistično

Na kostanjeviški Forma vivi v tem mesecu gostijo dva kiparja, iz Slovenije Tomaža Furlana in iz Hrvaške Alema Korkuta. Pravzaprav se bo Korkut pridružil na delovišču v Kostanjevici na Krki šele v prihodnjih dneh, saj njegova umetnina temelji na sestavljanju v naprej pripravljenih kosov hrasta. Letos pa bodo več pozornosti namenili tudi parku skulptur, kjer je razstavljenih še okoli sto skulptur iz šestih desetletjih Forme vive. V Galeriji Božidar Jakac v so napovedovali spremembe v kontekstu simpozija Forme vive, in se letos odločili na več za tri, pač pa za dva kiparja, pojasnjuje direktor galerije Goran Milovanovič. Oba kiparja sta že razstavljali v samostanski cerkvi, Tomaž Furlan se je na Forma vivo prijavil, kot sam pravi, iz nekega zelo spontanega impulza. Medtem ko Furlan že ustvarja na dvorišču kostanjeviške galerije, se mu bo Alem Korkut iz Hrvaške pridružil v prihodnjih dneh. Forma viva v Kostanjevici na Krki poteka v tem mesecu, ob izteku meseca pripravljajo tudi zaključno predstavitev v okolici Galerije Božidar Jakac razstavljenih novonastalih del. Foto: Tomaž Furlan pri delu, vir: arhiv GBJ


Stran 3 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov