Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje
Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.
S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.
Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.
To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.
Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].
Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu.
Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.
Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.
Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.
Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.
Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:
Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.
… je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:
Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …
Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.
Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.
Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.
… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.
Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.
Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.
Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.
Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.
Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.
Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.
Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.
Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje
Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.
S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.
Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.
To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.
Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].
Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu.
Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.
Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.
Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.
Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.
Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:
Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.
… je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:
Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …
Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.
Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.
Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.
… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.
Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.
Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.
Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.
Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.
Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.
Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.
Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.
Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984. France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja: "Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati." Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič: "Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati." France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Potovanje po albumu 'Ali je še kaj prostora', ki je izšel leta 2020, prinaša veliko mehkobe, poslušalcem pa je večina vsebine že dobro znana. O nastanku pesmi, ozadju le-teh, ter pogumu pevke, ki se zadnja leta podpisuje tudi pod glasbo in besedila odpetega, v iskrenem pogovoru v oddaji Srce šansona.
Slovenija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja s skoraj 30 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, na priložnost, ki jo bomo mogoče ponovno dočakali šele čez pet desetletij. Med slovenskimi avtorji je bil tudi v Leipzigu najbolje obiskan Slavoj Žižek. Častna gostja pa je Avstrija. Foto: Leipziger Messe / Jens Schlüter
Od 26. aprila do 1. maja na severu Avstrije poteka že 20. filmski festival CROSSING EUROPE Linz, ob katerem mesto Linz za teden dni postane stičišče sodobne evropske avtorske kinematografije. 39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev. Prispevek je pripravila Petra Meterc, ki se je pogovarjala tudi z režiserko filma Elaha, Mileno Aboyan.
26. aprila je minilo stoletje od rojstva publicistke, prevajalke ter filmske in gledališke kritičarke Rape Šuklje. Bila je dolgoletna urednica radijske oddaje Gremo v kino, znana po svojih žlahtnih in iskrivih kritikah. Ob delu za radio je delovala kot prevajalka: v slovenščino je prevedla številna literarna dela, med drugim Sliko Doriana Graya Oscarja Wilda. Prispevek o njenem ustvarjanju je pripravil Urban Tarman.
2. maj bo v Kinodvoru v Ljubljani posvečen Slovenskim filmom, za katere le redko slišimo. Marcel Štefančič jr. je za dogodek izbral pet filmov: Sončni krik Boštjana Hladnika, Dobri stari pianino Franceta Kosmača, Pomladni veter Rajka Ranfla, Trenutki odločitve Františka Čapa in Krč Boža Šprajca.
Le dan po dnevu upora proti okupatorju, ki se je včasih imenoval dan osvobodilne fronte, so v Slovenski kinoteki na spored uvrstili mini cikel z naslovom Film OF. V nasprotju z morebitnimi pričakovanji na programu ni partizanskih filmov s področja Slovenije ali nekdanje Jugoslavije, temveč italijanski B-film, Tarantino in film ukrajinske oz. sovjetske režiserke Larise Šepitko. Peterica ožigosanih Enza G. Castellarija iz leta 1977 je, kot so zapisali v Kinoteki, »umazani kult[ni film] notoričnega kralja evropskega žanrskega smetja« in prikazuje razbojniško bando junaških ameriških vojakov, ki se proti koncu druge svetovne vojne klati po razdejani Evropi, zatakne v goltancu nacistične pošasti in mesarske podvige krona z razstrelitvijo vlaka. Film je navdihnil tudi enega izmed najbolj cinefilskih holivudskih režiserjev, Quentina Tarantina. Vzpon Larise Šepitko pa je umeščen v Belorusijo leta 1942. Film, ki je v Berlinu dobil zlatega medveda, pa se je izmaknil sovjetski cenzuri, ker naj bi do solz ganil funkcionarja komunistične partije. S programsko asistentko v Slovenski kinoteki Anjo Banko, ki je pripravila program film OF, se je pogovarjala Tina Poglajen.
29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa. Svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti in Unesco sta ga razglasila leta 1982 in z datumom praznovanja proslavila reformatorja plesne umetnosti in utemeljitelja modernega baleta Jeana-Georgesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727. Glavni namen dogodka, ki poteka po celem svetu, je praznovati in uživati v plesu ter tudi opominjati na njegovo vlogo za našo umetnostno-kulturno dediščino. (foto: Slovensko praznovanje Mednarodnega dneva plesa (C) Sunčan Stone)
Avstrija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja z nenavadnim geslom meaoiswiamia. Gre za posebej ustvarjeno besedno skovanko, ki pomeni več kot mi, z njo pa želijo sporočiti, da literature ni mogoče zreducirati na skupni imenovalec, ne po obliki ne po vsebini. Knjižni sejem v Leipzigu je zaradi pandemije odpadel kar trikrat, za Slovenijo pa je pomemben predvsem zaradi letošnjega častnega gostovanja v Frankfurtu. Pričakovanje pred Frankfurtom bodo do nedelje dvigali na 30 dogodkih. Avstrijci so v Leipzig pripeljali kar 200 avtorjev. Na njihovem čelu pa je koroška Slovenka Katja Gasser, umetniška vodja avstrijske predstavitve.
Pred vrati je mednarodni knjižni sejem v nemškem Leipzigu, ki bo po treh letih po pandemiji koronavirusa potekal v živo. Letošnje geslo je Dobesedno presenetljivo. Slovenija se na njem predstavlja s kar 27 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenski program so odprli sinoči s pesniškim in glasbenim večerom Zaključek za tri pesniške avtomate v Leipzigu, v tamkajšnji Literarni hiši. Ob avstrijskih pesnikih so iz Slovenije na branju poezije nastopili Miljana Cunta, Gregor Podlogar in Stanka Hrastelj. Mednarodni knjižni sejem v Leipzigu se za obiskovalce sicer začenja jutri. Častna gostja bo Avstrija. V času sejma poteka tudi eden največjih literarnih festivalov v Evropi, Leipzig liest (Lepzig bere), z več kot 3000 dogodki na sejmu, po mestu in v okolici. Na drevišnjem slavnostnem odprtju bodo podelili leipziško knjižno nagrado za medsebojno razumevanje v Evropi. Prejela jo bo ruska pesnica judovskega rodu, romanopiska in novinarka Marija Stepanova, ki živi v pregnanstvu v Nemčiji, za zbirko poezije z naslovom Dekleta brez oblačil.
Rembrandt van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebno opazen v črno-beli grafiki, v kateri se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Velika razstava z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra je plod sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama. Ob tem je izšel tudi obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a, kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani. Rembrandt torej ostaja, samo pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
V nedeljskem Glasbenem portretu bo sprehod skozi pogovor potekal vse od zgodnje zaljubljenosti v gledališče do potovanja v filmski svet, razkritja, kako izgledajo skoki v tujino, ter do tega, kako se počuti v vlogi džezista ob klavirju in kako razume ples oziroma človeški gib. Žanrskih omejitev ne pozna, saj v svojem svetu skladanja kroji stvaritve za komorne zasedbe in orkester, posega v baletno glasbo, piše skladbe na besedila pesmi slovenskih pesnikov ter tudi priznanih tujih, domač je v sodobnih zvrsteh, kot pianist in skladatelj pa je zelo rad sodeloval tudi z različnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter glasbenimi skupinami. "Gledališče ali pa umetnost sploh, se mi zdi, da je neki element našega življenja in naše skupnosti, družbe, ki jo dela na neki način humano,……umetnik pa si lahko samo tako, da si občutljiv. In ko si občutljiv, si seveda tudi izpostavljen zaradi svoje občutljivosti, ampak v tem je pa tudi neka lepota."
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
Neveljaven email naslov