Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


07.07.2023

Vrhunci filmskega festivala v Karlovih Varih

Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih na Češkem je letos v osmih dneh ponudil več kot 200 filmov, med njimi se jih 23 poteguje za nagrade žirij – 11 v glavnem tekmovalnem programu in 12 v tekmovalnem programu Proxima. O tem, kdo vse je obiskal festival in kateri filmi so v tekmovalnih programih vzbudili največ pozornosti, poroča Petra Meterc.


07.07.2023

Začenja se prenova ljubljanske Drame

Po več desetletjih opozarjanja, da je stavba SNG Drama Ljubljana nujno potrebna obnove, se zdi, da se bodo dela to poletje naposled začela. Gre za prvo fazo arheološki izkopavanj okoli objekta, ki na delo gledališča še ne bo vplivala. Prihodnja sezona bo tako zadnja, ki se bo še odigrala v stari stavbi, nato pa je predvidena selitev na Litostrojsko cesto. Prenova naj bi se končala leta 2026 (foto: MMC RTV SLO).


06.07.2023

Na Ptuju se z naslovom Potovanje začenja festival sodobnih vizualnih umetnosti Art Stays

Art Stays bo 21-ič zapored v mesto pripeljal domače in tuje umetnike in njihova dela, letos pod naslovom Potovanje. Otvoritveni vikend s spremljevalnim sporedom se začenja s projekcijo videa Zimsko potovanje uglednega francoskega umetnika Roberta Cahena ob 18-ih v Dominikanskem samostanu, razstave pa bodo na ogled do 10. septembra. Foto (izrez): Maxime Berthou in Mark Požlep – Soutien de Famille, 2020


04.07.2023

Tekmovalni filmi letošnjega festivala v Karlovih Varih

Prejšnji konec tedna se je v Karlovih Varih začel že 57. mednarodni filmski festival, eden najstarejših evropskih ter eden pomembnejših v regiji. Na njem bodo tudi letos prikazali več kot dvesto filmov z vsega sveta – med drugim se za nagrade poteguje triindvajset celovečernih filmov, ki so na festivalu predstavljeni prvič. O letošnjih tekmovalnih filmih pa iz Karlovih Varov Petra Meterc.


04.07.2023

"Vse na našem planetu je prepleteno in življenja v vseh njegovih razsežnostih ni mogoče ločevati"

"Ločevati ni mogoče ljudi od nečloveških bitij, narave od kulture, objekta od subjekta, uma od telesa" je sporočilo skupinske mednarodne razstave O čem sanjajo krokodili. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova se predstavljajo umetniki in umetnice iz Ramale, Santiaga, Zahodne Papue in drugod. Če je bil za zahodnega kolonizatorja krokodil zver, pa so ga številne skupnosti razumele kot mistično bitje. Prav njegova moč ima simbolno vrednost upora proti plenjenju vsega, kar je lastno neki deželi in ne bi smelo biti iz nje nikoli iztrgano. Razstava ponuja ponoven razmislek o konceptu "imperialnega nasilja". Prilaščanje podob in predmetov za znanstvene namene, vsiljevanje vetrnih elektrarn pod krinko ekologije na golanskem višavju, boj staroselcev Zahodne Papue za osvoboditev – vse te politične in zgodovinske teme ljudje tam daleč opisujejo v svoji sodobni umetnosti, ki je drugačna od naše – predvsem je bolj vključujoča. Zasnova razstave Bojana Piškur, Daniela Berger, Riksa Afiaty, Shada Safadi in Akram Al Halabi, May Herbawe, Cristian Inostroza, Essa Grayeb, Hani Zurob, Lab Laba-Laba, Moelyono, Noor Abuarafeh, Papuan Voices, Paraparabuku, Patricia Domínguez, Roy Villevoye, Udeido Collective, Veronika Kusumaryati & Ernst Karel. Na fotografiji delo kolektiva Udeido, ki se ukvarja z družbenopolitičnimi vprašanji v Zahodni Papui, foto: Žiga Bratoš


03.07.2023

59. seminar slovenskega jezika, literature in kulture se posveča digitalnim svetovom

Informacijska, medijska, digitalna pismenost – vsem izrazom je skupno, da opisujejo sodobne veščine in znanja, nujna za učinkovito in kritično uporabo ter ustvarjanje vsebin. Kakšno vlogo ima v tem jezik? 59. seminar slovenskega jezika, literature in kulture organizira ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer so pripravili še druge poletne prireditve: 18. Mladinsko poletno šolo slovenščine in 42. Poletno šolo slovenskega jezika za odrasle. Foto naslovnice kataloga: Žiga Bratoš


30.06.2023

Festival Kamerat gledalce vabi v rudniško jamo

V Hrastniku je tokrat 3. zapored odprl vrata festival delavskega filma Kamerat, ki letos v štirih festivalskih dneh ponuja več kot 20 filmski projekcij. Filmi različnih žanrov ponujajo kritično refleksijo položaja delavstva. Tematika, ki ni pogosta na filmskih plastnih, in govori o tistih, ki jih kapitalizem izkorišča, si jih podreja in jih instrumentalizira za večanje dobičkov, ter o posledicah teh procesov. Festival, ki je edinstven pri nas in tudi v širšem evropskem prostoru ter eden redkih tovrstnih v svetu, uspešno oživlja tudi industrijsko dediščino kraja – prostore nekdanjega rudnika –, in s tem ponuja unikatno filmsko in ambientalno doživetje. Festivalsko dogajanje spremlja tudi bogat spremljevalni program – od okroglih miz do razstav, ki prav tako v ospredje postavljajo boj za delavske pravice. Festival letos prvič podpira tudi Slovenski filmski center. Prispevek je pripravila Karmen Štrancar Rajevec.


28.06.2023

Jubilejni 20. festival Pranger

S pesniškim nastopom na Vodnikovi domačiji Center v Ljubljani se začenja jubilejna 20. izvedba festivala Pranger – srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Osnovni koncept je že od njegovega nastanka leta 2004 isti: trije izbrani kritiki javno pred avtorji pretresajo tri pesniška dela, ki so jih izbrali, ter sodelujejo pri razpravah tudi o drugih izbranih zbirkah. Na Prangerju se bo razmišljalo o devetih pesniških zbirkah, te so izšle lani in so, kot ugotavljajo organizatorji, posebej zaznamovane z družbenokritično pisavo. Napisali so jih Blaž Božič, Lukas Debeljak, Miriam Drev, Sergej Harlamov, Aleš Jelenko, Ana Svetel, Andreja Štepec, Pino Pograjc in Uroš Zupan. Prvikrat bo vodenje kritiških razprav z izbranimi kritiki, Alenom Širco, Denisom Škoficem in Silvijo Žnidaršič, prevzela Diana Pungeršič. V Rogaški slatini, kjer se bo s podelitvijo priznanj Ela – Mali Pranger osrednji del festivala tudi sklenil, bodo predstavniki Društva slovenski pisateljev podelili Stritarjevo nagrado, program pa se bo pozneje nadaljeval še septembra in oktobra, ko bo na sporedu konceptualna razprava Poezija in kmetijstvo, delavnici Prevodna in Mlada kritika ter razprava Pranger po Frankfurtu, ki bo posvečena komentiranju gostovanja Slovenije kot častne gostje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu. Grafika: Festival Pranger


27.06.2023

Pesem ptic v drevesnih krošnjah v živo iz studia in še kot radijska igra s strehe

Mladi avtor Jaka Smerkolj Simoneti je napisal dramsko besedilo Pesem ptic v drevesnih krošnjah o naključnem a usodnem srečanju na vrhu stolpnice med moškim in žensko dveh različnih generacij: "Mikijem, razočaranim v svoji mladi ljubezni in zato tik pred samomorom, in Natalijo, ki je po desetletjih skupnega življenja pred kratkim izgubila moža in prišla na streho obešat perilo". Za to delo je Simoneti prejel nominacijo za nagrado za mladega dramatika na 53. Tednu slovenske drame, kjer so izpostavili, da besedilo teče na dveh ravneh: kot dialog med sosedoma in kot besedilo v didaskalijah, ki ustvarjajo prostor za deloma že prozno pripoved in bi jo lahko razumeli kot Mikijev notranji monolog oziroma pismo, ki ga piše svoji pravkar končani ljubezni. Radijsko igro režira Špela Kravogel, kot dramaturga sodelujeta Vilma Štritof in Matjaž Briški, glasbena oblikovalka je Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, tonska tehnika pa Martin Florjančič in Miha Oblak. Igrata Marijana Brecelj in Urban Kuntarič. Foto: SOJ RTV SLO/osebni arhiv


26.06.2023

Spektakel skupine La Fura dels Baus v Križankah

La Fura dels Baus je priznana barcelonska gledališka skupina, ki vključuje elemente uličnega gledališča, povezuje glasbeno, dramsko in celo digitalno umetnost. V Ljubljani njihovi spektakli niso novost, umetniki pa se bodo tokrat prvič predstavili z delom Biti ali ne biti. Gledališka skupina, ki je znana po kršenju začrtanih meja med občinstvom in nastopajočimi, bo za letošnji festival pripravila vizualni spektakel. Kakšno uprizoritev lahko pričakujemo, je pojasnil režiser Carlus Padrissa: “Kot je rekel naš referenčni avtor predstave Antonin Artaud, bomo igrali v treh dimenzijah, v x, y in z. A to nam bo omogočilo, da ne bomo performirali zgolj v teh treh dimenzijah, ampak bomo za osnovo zgodbe uporabili energijo, ki se bo akumulirala na odru. Občinstvo bo v središču prostora in predstave.” Navdih za predstavo umetniki črpajo iz Shakespearjevega Hamleta, del besedila sledi dramski predlogi, vendar so umetniki za potrebe sodobne uprizoritve vanj vnesli tudi citate in misli Antonina Artauda. Kot je povedal režiser predstave, so se ustvarjalci osredotočali predvsem na pogled občinstva: “V tej predstavi nimamo žive glasbe ali orkestra, kar nam omogoča, da za performiranje izkoriščamo zvok odra, zvok občinstva in druge elemente, vse to pa bo integrirano v naši glasbeni produkciji. Poglavitni namen te predstave je ustvariti potopitveno izkušnjo za gledalce. Tu ne govorimo zgolj o dogajanju in nastopanju, temveč o videu.” Umetniki si bodo za potrebe celostne izkušnje pomagali z vizualnimi projekcijami. V želji, da bi se gledalci popolnoma potopili v njihov virtualno domišljijski svet, so pripravili 360 stopinjski video, ki bo omogočal virtualno in interaktvino izkušnjo. Interakcijo pa bo omogočal tudi sam konec predstave: “To pomeni, da bomo vprašali občinstvo, za katero predvidevamo, da pozna to delo, kašen konec zgodbe si želi in predstavo bomo končali glede na odločitev občinstva.” Po vizualno potopitveni izkušnji se bo skupina La Fura dels Baus predstavlla še z gledališko adaptacijo Beethovnove Simfonije št. 6, “Pastoralne”, ki jo režiser preimenoval v Pastoralo za planet. Vanjo je vključil glasbo skladateljev in skladateljic, ki so na Beethovna vplivali ali pa so črpali iz njegovih del. Za glasbeno plat bo poskrbel Simfonični orkester RTV Slovenija, scenografija pa bo sestavljena iz utopičnih in futurističnih vizualij, ki bodo nagovarjale razmerje med človekom in naravo. Foto: Festival Ljubljana


24.06.2023

Nagrado kresnik posmrtno prejel pisatelj Lado Kralj

Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je posmrtno prejel pisatelj Lado Kralj, in sicer za roman Ne bom se več drsal na bajerju. S tem je postal drugi dobitnik nagrade v zgodovini kresnika, ki ni dočakal podelitve, namesto njega jo je prevzela pokojnikova soproga, igralka Jožica Avbelj. Foto: BoBo


23.06.2023

Mednarodni posvet v organizaciji Slovenskega filmskega centra - kaj je potrebno za strateški preboj slovenskega filmskega sektorja?

Slovenski filmski center je v začetku junija organiziral mednarodni posvet, s katerim je želel opozoriti na ključne izzive in vprašanja javnih politik pri snovanju sodobnega, dinamičnega in trajnostnega nacionalnega filmskega sektorja.. Posvet je bil odlična priložnost za premislek ambicioznih izhodišč, s katerimi bi obstoječo sistemsko ureditev posodobili, da bo filmski in avdiovizualni dejavnosti zagotovila spodbudno okolje ter omogočila nov zagon za strateški preboj slovenskega filmskega sektorja. Posvet je za oddajo Gremo v kino spremljal Miha Žorž.


23.06.2023

Letošnjo nagrado Darka Bratine bodo podelili Stephanu Komandarevu

Kinoatelje bo letošnjo nagrado Darka Bratine podelil bolgarskemu režiserju Stephanu Komandarevu. Režiser, producent in scenarist bo oktobra tudi gost čezmejnega filmskega festivala Poklon viziji. Njegova dela bodo predstavili v Novi Gorici, Gorici, Vidmu, Trstu, Špetru, Izoli in v Ljubljani. Prispevek Eve Furlan.


23.06.2023

Letošnji častni gost Grossmannovega festivala je režiser kultnih akcijskih filmov John McTiernan

19. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina vabi na ogled groze, akcije, humornega masakra, apokalips in psiholoških zank. Ljutomer vsako leto ob številnih tujih filmskih ustvarjalcih obišče prav poseben gost, ki mu podelijo nagrado častni hudi maček. Letos je to legendarni ameriški režiser John McTiernan, ki je sodeloval z imeni, kot so Bruce Willis, Arnold Schwarzenegger, Sean Connery, Faye Dunaway, Rene Russo. Njegovi filmi so prerasli tudi v velike franšize z nadaljevanji, knjigami, stripi in videoigrami. Prispevek je pripravil Žiga Bratoš.


22.06.2023

Festival Ukrep bo zaplesal z Mariborom in Ljubljano

V nedeljo se začenja letošnji festival Ukrep, ki ga prireja Plesni teater Ljubljana. Za vodilo si je pod geslom "Ambientalnost kot živa arhitektura mesta" zadal podreti zid pogosto zaprtega umetniškega ustvarjanja in ples iz dvoran pripeljati na ulice. Enotedenski festival plesnih perspektiv bo potekal v Mariboru in Ljubljani. (foto: Katarina Kolenc)


22.06.2023

Pogovor z Uršulo Cetinski o baletnem festivalu Plesne noči

V Ljubljani se te dni odvija prvi mednarodni baletni festival Plesne noči. V Cankarjevem domu so ga pripravili v koprodukciji s SNG Opera in balet Ljubljana in k sodelovanju povabili tudi mariborske baletnike ter goste iz Sofije in Beograda. Festival so posvetili izjemnemu baletniku Rudolfu Nurejevu, ki je umrl pred tridesetimi leti.


21.06.2023

Vanja Bućan oblekla dunajski Ringturm

Na Dunaju so javnosti odstrli "Ledenike na potepu" – instalacijo slovenske fotografinje Vanje Bućan, ki je s svojo fotografsko podobo preoblekla Ringturm. Odprtja instalacije na tej najvišji stolpnici znotraj dunajskega ringa se je udeležila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki se je pred tem o sodelovanju na področju kulture, pogovarjala z avstrijsko državno sekretarko Andreo Mayer. Z Dunaja poroča naša avstrijska dopisnica Petra Kos Gnamuš. (foto: Instalacijo Vanje Bućan so slovesno odprli ob navzočnosti ministrice za kulturo Aste Vrečko in avstrijske državne sekretarke za kulturo Andree Mayer © STA/arhiv Vienna Insurance Group)


15.06.2023

Kritiško sito je prejela Ajda Bračič za zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje

Društvo slovenskih literarnih kritikov je na vrtu Lili Novy v Ljubljani pripravilo podelitev nagrade kritiško sito za najboljše domače literarno delo v preteklem letu. Med nominiranimi so bili pesniška zbirka Mleček, žbunje: grobovi v njem Blaža Božiča (Center za slovensko književnost), poetični roman Katja Gorečan: Materinska knjižica (LUD Literatura), zgodovinski polfiktivni roman Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja (Beletrina), kratkoprozna zbirka Trznil je, odprla je oko Vesne Lemaić (Cankarjeva založba) in knjižni prvenec Ajde Bračič, zbirka 20-ih kratkih zgodb Leteči ljudje, ki je letošnja prejemnica kritiškega sita. Izšla je pri LUD Literaturi, kjer so med drugim zapisali, da njeni protagonisti pogosto sanjarijo o življenjih, ki bi jih lahko živeli, ta pa pred njih stopajo včasih kot prikazni, včasih pa kot povsem otipljive možnosti. Foto: Žiga Bratoš


15.06.2023

Miha Kovač: Prepričan sem, da bomo v Frankfurtu uspešni, ampak če nas ne bi bilo strah, bi bili nori

Potem ko je Slovenija pred petimi leti podpisala pogodbo za častno gostovanje na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu, dobiva ta projekt končno podobo. V Frankfurtu so prvič predstavili slovenski program, ki ga bodo jeseni izvedli na več kot dvesto petdesetih dogodkih. Častno gostovanje v Frankfurtu velja za dogodek desetletja slovenske kulture, in čeprav je bilo več let časa za priprave, ga je na koncu ostalo malo. Frankfurtski knjižni sejem z več tisoč dogodki, obiskovalci in razstavljavci iz več kot stotih držav deluje kot izziv, ki ga lahko primerjamo s planiško letalnico, poudarja kurator Miha Kovač.


15.06.2023

Mariborskim kulturnikom namenjajo vedno manj denarja

Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je ob finančnih težavah mariborske občine precej negotova. Zaradi podfinanciranosti občine, zamud državnih plačil, podražitev in velikih investicijskih ciklov se nadaljujejo rezi neobveznih vsebin, ki za nevladne organizacije s področja kulture napovedujejo 20 odstotkov manj denarja za programe in 40 manj za projekte. Na občini pravijo, da gre pri tem za začasne ukrepe, ki bodo odvisni od realizacije prihodkov proračuna. Kulturniki odgovarjajo, da gre za problematiko upravljanja in postavljanja prioritet.


Stran 4 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov