Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


26.05.2023

Seriji Ja, Chef! nagrada zvezda oriona za najbolj gledano avdiovizualno delo

AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, je tretjič podelila nagrade za slovenske avdiovizualne presežke. V osrednjem sklopu je kriterij gledanost na televizijskih programih lani – prvo zvezdo oriona je tako prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, ki je s prvo serijo prve sezone dosegla 272.692 gledalcev. Sledijo nadaljevanke Leninov Park, Dolina rož in v Imenu ljudstva 2, vse v produkciji RTV Slovenija, pa Pro Plusova serija Sekirca v med. Na šestem mestu je dokumentarec o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film in na sedmem RTV-jeva nadaljevanka Trigrad. Podelili so še nagrade za igro, za ustvarjalno izvirnost in študentsko nagrado. Strokovno žirijo so sestavljali publicistka Jedrt Jež Furlan, likovnica Zora Stančič, arhitekt Boštjan Vuga in kot predsedujoči kolumnist Leon Magdalenc. Pogovarjali smo se z njim in z idejnim očetom nagrad orion Metodom Pevcem, ki je predsedoval žiriji za študentsko nagrado Žarka Lužnika. Foto: Pixabay


25.05.2023

Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne

Čas cesarske cenzure od Jožefa II. do prve svetovne vojne je za Slovence eno izmed najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij v zgodovini cenzure. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava o tem obdobju, ko je cenzura krojila podobo slovenske literature in kulture. Na fotografiji je Miroslav Vilhar (1818-1871), pisatelj in urednik, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku (hrani NUK).


25.05.2023

Saksofonist Miha Rogina in pianistka Sae Lee

Nocoj ob 20.00 bo v Komornem studia programa Ars premiera radijskega koncerta izjemnih glasbenih umetnikov: nastopila bosta saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee. Po izvedenem koncertu poslušajte pogovor z umetnikoma, podrobneje o koncertu Tjaša Krajnc.


22.05.2023

Plečnikova nagrada Odprti knjižnici v OŠ Vič

V Ljubljani so podelili Plečnikova odličja, najvišja strokovna priznanja na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti pri nas. Strokovna žirija je Plečnikovo nagrado namenila projektu Odprta knjižnica v osnovni šoli Vič, ki ga podpisujejo Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta, podelili pa so tudi tri Plečnikove medalje in dve štipendiji. Avtorji nagrajenega projekta so dobili nalogo vzpostaviti novo učilnico – to so uredili v stari knjižnici, novo knjižnico pa ustvarili kar v neizkoriščeni avli. Tako so po mnenju žirije vzpostavili nepričakovano novo stičišče vednosti in srečevanj. Gre za manjši projekt, kakršni redko prejmejo glavne nagrade, a kot pravi soavtor projekta, Matjaž Bolčina, ima lahko majhen projekt veliko idejo. Žirija je sicer izpostavila, da številni prispeli predlogi in odlikovani projekti oživljajo obstoječe stavbe, poudarjajo skupnost in materialnost, zlasti z vidika podnebnih in družbenih sprememb. Sklad Jožeta Plečnika letos zaznamuje jubilej – nagrade so podelili že petdesetič. Predsednik sklada, Boštjan Vuga, poudarja, da odlikujejo projekte, kjer ne gre le za snovanje prostorov, temveč sprememb v družbi. Glavni nagradi bo posvečena razstava v Galeriji DESSA, v Plečnikovi hiši pa so predstavljeni tudi drugi prejemniki odlikovanj. Foto: Ana Skobe


22.05.2023

Poslovil se je Veno Taufer

Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija je umrl v enaindevetdesetem letu starosti. Literarni opus Vena Tauferja je obsežen in nespregledljiv v sodobni slovenski književnosti. Objavil je petnajst pesniških zbirk, prvo, Svinčene zvezde, leta 1958 in zadnjo, Pismo v steklenici, leta 2006. Veno Taufer je bil prvi pravi slovenski modernist in avantgardist v poeziji, kot piše Janko Kos: »motivi in ideje so zanj igra, resignacija in upor ostajata v okviru razumskega ali slikovitega sestavljanja pojmov.« Za pesniško ustvarjanje je dobil najvidnejše slovenske nagrade: Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo, pa tudi mednarodne – bil je redni član evropske pesniške akademije. Kot pesnik je bil Veno Taufer tudi izjemen prevajalec poezije iz angleščine, prevajal je, na primer, Thomasa Stearnsa Eliota, Ezra Pounda, Teda Hughesa, pa tudi iz južnoslovanskih jezikov. Napisal je drami Prometej ali tema v zenici sonca ter Odisej in sin ali svet in dom. Leta 1990 je to dramo njegov sin Vito Taufer postavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča in je imela velik odmev doma in na tujem. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju v srednjeevrospkem prostoru ter ga dvanajst let vodil kot predsednik. Veno Taufer se je vedno zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem in je bil izrazito družbeno angažiran. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije - bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije leta 1989.


23.05.2023

76. filmski festival v Cannesu se preveša v drugo polovico

Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA


23.05.2023

Svetlobna gverila raziskuje prostor in se pogovarja z nezemljani

Kaj je prostor? To vprašanje si zastavlja in nanj ustvarjalno odgovarja več kot 30 umetniških projektov 17. mednarodnega festivala Svetlobna gverila. Iskanje dialoga med Svetlobno gverilo in mestom, njegovim javnim prostorom, je od vedno bistvo festivala – svetloba se plazi v pore Ljubljanskih ulic, celo v smetnjake, na strehe – a letos je v tej temi še nekaj več: raziskuje mentalni, metafizični, socialno-politični, vesoljni in nenazadnje, jasno, virtualni prostor. Foto: Svetlobna gverila, projekt Sophie Guyot Pomen pomena na Trgu francoske revolucije


19.05.2023

Slovenska zmaga in priporočilo na 69. skladateljski tribuni Rostrum

Danes so v Haagu razglasili rezultate 69. mednarodne skladateljske tribune Rostrum, edinstvenega foruma za radijsko izmenjavo in presojanje posnetkov sodobne glasbe. Ponovil se je za slovensko glasbo izjemen razplet iz leta 2015, ko je v mladi kategoriji slavil Matej Bonin, priporočilo v splošni pa je prejel Vito Žuraj. V mladi kategoriji skladateljev pod 30 letom starosti je letos največ točk namreč prejela skladba The Card Players za godalni orkester slovenskega skladatelja Matica Romiha, rojenega leta 1996. Z letošnjim letom mladi skladatelji ne prejmejo naročila novega dela, bo pa zato Matic Romih, ki je navdušil delegate, kot spodbudo za nadaljnje delo prejel finančno podporo. Skladba The Card Players izhaja iz slike Kvartopirci baročnega slikarja Almanacha, katere motivi so igranje kart, veseljačenje, družabnost in sproščenost. Vse to je mladi skladatelj skušal izraziti v delu, ki je nastalo po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije za Sozvočje svetov – Slike z razstave v sodelovanju z oddelkom za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani. Edinstven uspeh slovenske glasbe je, da je hkrati v splošni kategoriji med devetimi priporočenimi deli, ki bodo deležna še posebej pogostega predvajanja na radijskih postajah, tudi delo Larise Vrhunc Tako tiho v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Skladba je nastala v okviru projekta B-Air, izvedena je bila na več koncertih za dojenčke, malčke, otroke z motnjami v razvoju, njihove starše in spremljevalce, sledila pa je še izvedba v klasičnem koncertnem kontekstu za odraslo publiko. Letos sta bili v splošni kategoriji na vrhu izenačeni deli Nuit francoskega skladatelja Othmana Louatija in Jubelhemd Švedinje Lise Streich – slednja je prejela več najvišjih ocen, dvanajstic, in bo zato dobila naročilo za novo večjo orkestrsko skladbo. Poleg tega so na Rostrumu potekale volitve novega predsedujočega tribuni in na tem mestu je švedskega glasbenega producenta nasledil Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars. Veliko več o dogajanju v Haagu lahko na programu Ars slišite naslednji teden v sredini večerni oddaji Arsov art atelje.


19.05.2023

Tega okusa še niste poskusili

Celjsko gledališče je pripravilo še zadnjo premiero v sezoni. Gre za krstno uprizoritev predstave Tega okusa še niste poskusili, avtorica dramskega besedila Maja Šorli pa je leta 2021 za omenjeno delo prejela Grumovo nagrado. Drama analizira družbo, kjer sta javna in osebna sfera naših življenj močno prepletena. Napisana je v estetiki Netflix nadaljevank (foto: SLG Celje).


19.05.2023

Odprtje slovenskega paviljona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu

Slovenski paviljon na mednarodnem arhitekturnem bienalu v Arsenalu v Benetkah nosi naslov +/– 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture. Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič se v iskanju ekoloških rešitev obračajo k preprosti arhitekturi iz preteklosti, kot je na primer planšarska koča na Veliki planini. Foto (izrez): Klemen Ilovar


18.05.2023

76. Filmski festival v Cannesu in drama o francoskem kralju Ludviku XV.

V Cannesu bo filmski festival trajal vse do prihodnje sobote, 21 celovečercev se poteguje za zlato palmo, žiriji pa letos predseduje Ruben Östlund. O uvodnem večeru z novim filmom francoske režiserke Mäiwenn, ki je vlogo francoskega kralja Ludvika XV zaupala Johnnyju Deppu, iz Cannesa Ingrid Kovač Brus. Foto: Ingrid Kovač Brus


17.05.2023

Ana Marija Veselčić: Domovci - nova radijska igra v neposrednem prenosu iz Cankarjevega doma 17. 5. 2023 ob 20h

Ob šestdeseti obletnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars! Besedilo drame je napisala hrvaška igralka in dramatičarka Ana Marija Veselčić, prevedla jo je Lara Wolf, ki v igri tudi nastopa. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginji sta bili Kaja Novosel in Katja Markič, lektor pa Martin Vrtačnik. Z glasbo je igro opremila Darja Hlavka Godina, tonska mojstra sta bila Matjaž Miklič in Urban Gruden, kostumograf pri nocojšnji predstavi pa Claudi Sovre Mikelj. Nastopili bodo igralci: Lara Wolf, Lara Fortuna, Jure Žavbi, Lučka Počkaj in Filip Štepec. V Domovcih gre za temo otrok, ki se zaradi različnih vzrokov znajdejo v domu, sirotišnici, zavodu, instituciji skratka, o kateri vemo vse in nič, zato je njihova pripoved v novi radijski igri toliko bolj pretresljiva, na trenutke pa tudi humorna.


16.05.2023

Pogum Mjanmara

Mjanmarska pisateljica in aktivistka Ma Thida, ki predseduje Penovemu odboru pisateljev v zaporu, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani gostja literanega večera Pogum Mjanmara. Dogodek so pripravili na predvečer 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Ma Thida je tudi osebna zdravnica nekdanje predsednice mjanmarske vlade Aung San Su Či (vir fotografije: Cankarjev dom).


15.05.2023

Gostovanje Laurenta de Sutterja v Ljubljani ob izidu prevoda njegovega dela Končajmo že s samim sabo

V Novi pošti v Ljubljani je potekala predstavitev prevoda Končajmo že s samim sabo (Maska, 2023) Laurenta de Sutterja (1977). Avtor, ki je sicer profesor teorije prava na bruseljski Vrije Universiteit in pisec številnih del, ki se lotevajo analize sodobnih družbenih in političnih pojavov, je imel kratko predavanje z naslovom Več odtujitve, prosim!, nato pa se je z njim pogovarjal prof. dr. Mladen Dolar. Tako predavanje kot prevedeno delo se navezujeta na obsedenost s sebstvom, ki ga Sutter analizira skozi zgodovino in ga umesti v današnji družbeni kontekst. Še več, pokaže, kako v tem, ko poskušamo postati mi sami, postanemo podvrženi nadzoru, in zakaj je zato potrebno, da ne postanemo "nekdo", temveč – "kar nekdo". Foto: Gregor Podlogar


16.05.2023

V. Mednarodni trienale keramike UNICUM

Keramika ima dolgo tradicijo, po svetu in pri nas, hkrati pa se v njej nenehno inovira, razvija nove tehnologije in umetniške rešitve. Da keramična ustvarjalnost presega le uporabne in dekorativne predmete je že odveč poudarjati, pa vendar, to širino s številnimi primeri iz aktualne sodobne prakse letos petič prikazuje Mednarodni trienale keramike UNICUM, katerega osrednjo razstavo si lahko ogledamo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ta je vpet v širši projekt petih razstav Keramika danes. Foto: Žiga Bratoš


11.05.2023

Začetnica srbskega modernizma in aktivistka Nadežda Petrović – Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki v Galeriji Božidar Jakac

Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, danes poznanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim tudi našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. V Galeriji Božidar Jakac s 94-imi deli gostuje potujoča razstava Nádežda Pétrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki, ki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane ter so ji pridali še 30 slik slovenskih likovnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije


12.05.2023

Slovenski paviljon na 18. mednarodni razstavi arhitekture La Biennale di Venezia

Arhitektura ne more samostojno reševati sveta, lahko pa soustvarja boljšo prihodnost. Številni projekti, razstave in bienali prav to njeno vlogo postavljajo vse bolj v ospredje. Tako tudi kuratorka letošnjega arhitekturnega beneškega bienala Lesley Lokko predstavlja idejo laboratorija za prihodnost. Odprli ga bodo čez teden dni; slovenski paviljon pa so v petek predstavili na ministrstvu za kulturo, potem ko so iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje konec lanskega leta sporočili, da nas bosta zastopali pisarni Mertelj - Vrabič, Arhitekti in Vidic -Grohar, Arhitekti s temo energetske učinkovitosti. Zaradi energetske krize, v kateri se je znašla Evropa, je tema energetske učinkovitosti zgradb še bolj aktualna. A to se danes prepogosto dojema le v tehnično-zakonodajnem smislu, pri tem pa so arhitektura zgradbe in sistemi ogrevanja in ohlajevanja razumljeni ločeno, pravijo ustvarjalci slovenskega paviljona, ki se obračajo k vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij. Vsakdanje, ljudske hiše naših prednikov so bile namreč po njihovih besedah energetsko smiselno in učinkovito načrtovane že v sami arhitekturni zasnovi. Sodelovali so s petdesetimi mlajšimi evropskimi arhitekti, ki so iskali uspešne vernakularne rešitve v svojih okoljih. Predstavljajo jih v katalogu, izbor pa bodo vključili v paviljon prek principov kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop in razširjen obod. Foto: Ekipa slovenskega paviljona: Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj, Jure Grohar in Anja Vidic, avtor fotografije: Klemen Ilovar


10.05.2023

Nova pesniška zbirka Ampak, kdo? Nine Dragičević

Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu. Foto: Marko Golja


09.05.2023

V slovenščini priimek Mračnikar pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika je nima.

V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke. Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel. Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja. »Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev. V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma. Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.


04.05.2023

Đejmi Hadrović - Odsotnost prisotnosti

Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava. "Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji. Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi. Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka". Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74


Stran 6 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov