Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


22.03.2023

Zadnja knjiga Jožeta Snoja

Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.


21.03.2023

"Lutka je prvi korak v svet umetnosti" – Breda Varl ob svetovnem dnevu lutk

Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA


21.03.2023

Svetovni dan poezije 2023

Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.


17.03.2023

MOONLIGT SKY - pogovor v živo

Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.


17.03.2023

Festival dokumentarnega filma - intimni in globalni portreti

Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.


17.03.2023

Vrhunci tekmovalnega programa 25. Festivala dokumentarnega filma

Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.


17.03.2023

László Krasznahorkai na Festivalu Fabula

Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)


15.03.2023

Največja retrospektiva slovenskega filma v Avstriji

V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez


13.03.2023

Jose Luis Peixoto: "Smrt da vrednost življenju, trenutkom in času"

V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina


13.03.2023

Nagrajenci 31. Dnevov komedije

»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.


13.03.2023

"Skoraj vse oskarje naenkrat": na oskarjih slavil biser ameriškega neodvisnega in žanrskega filma

V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)


10.03.2023

Miti, ikone, mediji na 25. Festivalu dokumentarnega filma

S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:


10.03.2023

Retrospektiva filmov Huberta Sauperja v okviru 25. Festivala dokumentarnega filma

Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:


10.03.2023

Oskarji 2023 - kateri filmi so favoriti za zlate kipce?

Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.


10.03.2023

Thessalonici Docs - festival dokumentarnega filma v Solunu

V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.


10.03.2023

Premiera filma Temni pokrov sveta v okviru 25. Festivala dokumentarnega filma

V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.


10.03.2023

V Tivoliju razstavljata Honza Zamojski in Marko Šajn

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)


10.03.2023

Strokovni posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju

Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo


11.03.2023

Krstna uprizoritev igre Gospa Dalloway v Mali drami SNG Drama Ljubljana

Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan


07.03.2023

Program v Tavčarjevem letu bo osvetljeval njegovo vsestranskost

Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib


Stran 9 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov