Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
Nocoj bo v obliki spletnega video prenosa na spletni strani www.slowind.org potekal uvodni koncert Slowindove pomladi 2021. V letošnjem letu se bo zvrstilo šest koncert, od tega bodo štirje koncerti potekali v jesensko-zimskem terminu. Nocoj bodo nastopili flavtist Aleš Kacjan, tolkalci Špela Cvikl, Matevž Bajde, Franci Krevh in Barbara Kresnik ter dirigent Metod Tomac. Prispevek Marka Šetinca.
Po tem, ko je bil zaradi pandemije za eno leto prestavljen, se je v soboto za javnost odprl 17. mednarodni beneški arhitekturni bienale. Osrednja tema – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov. V sklopu nacionalnih predstavitev je sodelovalo 63 držav, predstavitve paviljonov so večinoma bile spletne, mnogi kuratorji pa se začetka bienala niso udeležili v živo. Tudi letošnja slovesnost ob odprtju je bila drugačna – podelili so le nagrado zlati lev za življenjsko delo, ki jo je prejel arhitekt Rafael Moneo, najboljši paviljon pa bodo razglasili šele avgusta. Na pandemijo se odziva tudi nekaj nacionalnih paviljonov – Nemci so denimo svoj projekt zasnovali s sklicevanjem na virtualno izkušnjo – saj obisk paviljona ponudi zgolj QR kode prek katerih si lahko ogledamo na predstavitev vezane posnetke. Kurirana razstava o naslovnem vprašanju – kako bomo živeli skupaj – razmišlja izredno odprto, prek petih poglavij – prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. Pri tem si bolj kot arhitekturne projekte ogledujemo instalacije, Sarkis pojasnjuje, da želi tako v ospredje postaviti obiskovalčevo izkušnjo: »Tradicionalno arhitekturne razstave izpostavljajo risbe, načrte, prereze … vse to seveda potrebujemo, da razumemo stavbo, a ta pristop ne posreduje nujno izkušnje. V tem bienalu smo poudarili potrebo po izkušnji. Zelo močni sta materialnost in ideja, da lahko skozi intenzivnost instalacije izkusimo določen vidik projekta.« Instalacije pa ob boku pestrosti in številnost projektov v prostoru Arzenala vodijo v malodane kakofonično izkušnjo, zaradi katere utegnemo spregledati kakšno zanimivo delo. Tako je dobrodošla vizualna izčiščenost slovenskega nacionalnega paviljona, ki se v Arzenalu zvrsti kmalu po kurirani razstavi. Ekipa projekta Skupno v skupnosti, ki raziskuje zadružne domove, se je namreč odločila za nekakšno prostorsko infografiko. Velikopotezen gradnje zadružnih domov, velikih objektov s široko namembnostjo namreč Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko predstavljajo s štirimi elementi – osrednji je ogromna miza, ki z lesenimi količki ilustrira določene statistične podatke zadružnih domov pri nas. Ključen pa je tudi video Vida Hajnška, ki pripoveduje o življenju in vlogi zadružnih domov. Kot beremo v katalogu projekta gradnja zadružnih domov kaže na srečanje dveh načel razvoja prostora: od zgoraj navdol in od spodaj navzgor – saj je ta politično orkestriran projekt spremljala močna samoiniciativa prebivalcev. Prizadevanja za vključevalnje lokanih skupnosti so še danes izjemno aktualna, prav tako prilagodljivost objekta, ki je prišla do izraza tudi v kontekstu pandemije. Prav omenjena prilagodljivost je eden izmed vidikov, zaradi katerih se slovenski paviljon dobro vključuje na osrednja vprašanja letošnjega bienala. Podobne kvalitete namreč izpostavlja tudi kurator Hashim Sarkis, ki pravi, da projekti na bienalu razmišljajo o prostoru, ki ljudem omogoča različne načine združevanja, ne da bi jim narekoval načine delovanja in obnašanja: »To je trdoživa arhitektura bodočnosti, ki ni namenjena enemu samemu namenu in ki bi se morala spreminjati s spreminjanjem namena, temveč trdoživa in prilagodljiva arhitektura prevideva bodočnost. Bienale predvsem razmišlja o zamislih prostora, ki vzbujajo upanje in predstavljajo različne možnosti, kako bomo živeli skupaj.« Vprašanje kako bomo živeli skupaj je hkrati starodavno in neizogibno, tako socialno in politično kot prostorsko, še pravi Sarkis, ki meni da je osrednja tema, zasnovana že pred pandemijo zdaj še bolj relevantna. Meni namreč, da so vzroki pandemije povezani z vprašanji, ki jih naslavlja tudi bienale – to so teme kot politična nestabilnost, preseljevanje in družbene neenakosti. V ospredju njegove vizije bienala je sicer predvsem optimizem - optimizem, da lahko s predlogi in tudi utopičnimi vizijami arhitektov družbo spremenimo na bolje. Prispevek je pripravila Iziora Pevec
V petek se je začel Teden ljubiteljske kulture 2021. Gre za osrednji letni projekt Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pandemija je kulturo pahnila v negotov položaj, zato želijo z dogodki po vsej Sloveniji ponovno aktivirati ustvarjalce, umetnike, društva in skupine in k temu pritegniti mlade. Letošnja osrednja tema Tedna ljubiteljske kulture je literatura in instrumentalna glasba, saj želijo s tem zaznamovati tudi Jurčičevo in Ipavčevo leto. Jože Žura.
Tobia Bellini je služboval kot organist, skladatelj in učitelj glasbe, skladatelj, kapelnik in učitelj glasbe je bil tudi njegov sin Rosario, ki je tudi svojega sina Vincenza že v njegovih rosnih letih uvajal v skrivnosti pianizma.
Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je napisalo osem dramatikov, so zaživeli v prepleteni in polni odrski obliki. Dramatiki Simona Hamer, Rok Vilčnik - rokgre, Nejc Gazvoda, Kim Komljanec, Simona Semenič, Varja Hrvatin, Tjaša Mislej, Peter Rezman. Premiera: Prešernovo gledališče Kranj, 22. 5. 2021
Na Televizijo Slovenija prihodnji teden prihaja češko-slovaški dokumentarni film Ujete v medmrežju, ki ga bodo prikazali v okviru izobraževalnega programa. V filmu so tri polnoletne igralke mlajšega videza odigrale dvanajstletnice, ki so jim postavili kulise otroških sob, opremljene s kamerami in računalniki, in odprli lažne profile na spletnih omrežjih, kot so facebook, snapchat in skype. V zgolj desetih dneh je z njimi v stik poskušalo stopiti kar 2500 odraslih moških, spolnih plenilcev, ki so zahtevali njihove fotografije, spolnost prek spleta, jih vabili na zmenke, pošiljali pa so jim tudi svoje erotične fotografije in posnetke s pornografsko vsebino; nekateri so jim tudi grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi golimi fotografijami, ki so jih za namene filma ponaredili ustvarjalci filma.
V Kinodvorovem programu Kinobalon si od jutri naprej, torej od sobote, lahko ogledate dva otroška oziroma mladinska filma – novo nadaljevanje švedske filmske serije Najboljši Sune in nizozemski muzikal Sova in miška. Film, ki je sicer bil posnet že leta 2016, je navdušil Gajo Pöschl.
V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh
Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.
Glasba Isanga Yuna združuje vzhodnjaško glasbeno estetiko in zahodnoevropsko umetniško avantgardo. V študijskem obdobju se je skladno s splošno evropsko avantgardno usmeritvijo posvetil dodekafoniji in serializmu, pozneje pa je začel razvijati svojevrstno eksotično kompozicijsko govorico.
Vlada je imenovala nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za vršilca dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo. Ta je izrazil interes za ta položaj zaradi častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Medtem pa je z mesta kuratorice tega dogodka odstopila Amalija Maček, uradno iz zdravstvenih razlogov. Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je kot uvrstitev na olimpijske igre ali več, saj takšne priložnosti ne bomo kmalu zopet dobili. Samo akreditiranih novinarjev in blogerjev je v Frankfurtu približno 10 000. Gostovanje tudi presega predstavitev na knjižni ravni, saj se država promovira skozi kreativne industrije, gospodarstvo, turizem, kulinariko, izobraževanje. Dimitrij Rupel meni, da s svojimi izkušnjami lahko pripomore k vzpostavljanju mednarodnih povezav v Frankfurtu. Pretekle izkušnje častnih gostovanj so pokazale, da lahko države v Frankfurtu zablestijo, ali pa so povsem neopažene. Miha Kovač, profesor bibliotekarstva, ki sejem spremlja več kot tri desetletja, pa dvomi, da je Rupel usposobljen za to nalogo. Poznati je namreč potrebno delovanje sejma in pretekla častna gostovanja. Priprave na častno gostovanje so sicer že dalj časa deležne kritik. Na pozitivnejše odzive je konec marca naletela novica, da bo dogodek ob Matthiasu Geöritzu sokurirala Amalija Maček, poznavalka nemškega založniškega prostora, uveljavljena prevajalka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Uradno je odstopila iz zdravstvenih razlogov. Če k temu dodamo še menjave ministrov za kulturo in direktorjev, potem pripravam, ki bi morale biti v sklepni fazi, ne kaže dobro.
Kot smo že poročali, je Ministrstvo za kulturo odpovedalo razstavo slovenskih umetniških del v Evropskem parlamentu med slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Minister Simoniti je danes v Bruslju pojasnil, da je bila odločitev o odpovedi njegova, saj da ni bil pravočasno seznanjen, da bo evropski parlament k slovenskemu izboru dodal še svojo zbirko slik šestih slovenskih umetnikov. Urban Tarman
Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev prireja solistične in komorne koncerte že od leta 1965. V vseh letih neprekinjenega delovanja se je s svojim programom uveljavil kot nepogrešljivo središče sodobne glasbene ustvarjalnosti. Na tokratnem koncertu bosta nastopila oboist Matej Šarc in saksofonist Oskar Laznik.
Naša jeza je brezmejna je še kako zgovoren naslov monografije fotografij Toneta Stojka. V njej je izšel izbor mojstrovih fotografij demonstracij od leta 1968 do 2020. Fotografije so tako poklon ljudem, ki so se postavili za svoj prav, ki so se uprli oblasti in njenim ukrepom, hkrati pa so izjemno dragoceni zgodovinski dokument. Monografijo sta izdala Muzej novejše zgodovine Slovenije in Mladinska knjiga Založba d.d., uredila pa sta jo Tone Stojko in Nataša Strlič, sogovornika Marka Golje. Na koncu prispevka bomo slišali tudi kratko izjavo dr. Alija Žerdina, enega izmed Stojkovih portretirancev in hkrati enega izmed avtorjev kratkih spremnih esejev (ob Nataši Strlič so jih prispevali še dr. Mladen Dolar, ddr. Rudi Rizman, dr. Vlado Miheljak, Ervin Hladnik Milharčič in Aljoša Masten).
Gre za javno prireditev s spremljevalnim programom, ki že drugo leto zapored zaradi epidemije poteka virtualno. Večino spremljevalnih dogodkov bodo predvajali na youtube kanalu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univeze v Ljubljani. Sejemska ponudba s spremljevalnimi dogodki je dostopna na spletnem naslovu: https://liberac.ff.uni-lj.si/
Kot smo že poročali, je Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se predstavila v evropskem parlamentu v času predsedovanja svetu EU. Včeraj je o tem najprej poročal časnik Delo, novico pa so potrdili tudi v Evropskem paralamentu. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih je pripravljal kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije. V Koroški galeriji jih je odpoved presenetila, saj imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del pa je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom, je povedala direktorica Andreja Hribernik, ki lahko o vzrokih odpovedi zgolj ugiba, saj uradnega obvestila z ministrstva za kulturo še niso prejeli. Po neuradnih informacijah naj bi ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je stalna praksa, želeli predstaviti ob razstavi. Neuradno naj bi to bil Arjan Pregl, ki pravi, da je pri tem ironično to, da so dela šestih slovenskih umetnikov v zbirko Evropskega parlamenta bila odkupljena leta 2012 in da torej tudi to morebitno sporno delo že od tedaj visi v Bruslju. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se včeraj obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Sooblikujte radijski in video koncert na strehi Radia Slovenija
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Neveljaven email naslov