Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Kakšna bi lahko bila kinematografska razstava s celostno postavitvijo v Cukrarni razmišlja umetnica Rosa Barba
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo.
Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica:
"Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. "
Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
S tem pa se seveda povezuje tudi tema časa: "V mojem ustvarjanju filmov in razumevanju sveta okoli mene je vedno bil zelo pomemben način razumevanja časa. Skušam vzpostaviti nelinearno dojemanje časa, idejo časa, ki se nalaga plast za plastjo, to lahko primerjamo z geologijo. Tako dojemanje je od nekdaj bilo navzoče recimo v skupnosti avstralskih staroselcev, a mislim, da smo sčasoma na to pozabili in smo čas omejili na razpon med začetkom in koncem. Sama skušam to spremeniti tudi s pogosto rabo ponavljanj in zank, da ne bi razmišljali o začetku in koncu, ampak o nenehnem gibanju. "
Različica postavitve Zapiski z razstave je bila do polovice januarja na ogled tudi na prvi razstavi, s katero so odprli prenovljeno Novo narodno galerijo v Berlinu.
Z odprtjem razstave Rose Barbe, ki bo na ogled še do 24. aprila, so sicer v Cukrarni začeli cikel projektov, vezanih na razmislek o razsežnostih in mogočih načinih uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov