Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.
"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.
Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.
Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.
Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.
Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.
Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.
Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.
Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.
Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.
"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.
Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.
Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.
Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.
Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.
Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.
Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.
Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.
V Moderni galeriji v Ljubljani so podelili osrednje nacionalne nagrade za likovno in vizualno umetnost – nagrade Riharda Jakopiča. Za življenjsko delo jo je prejela akademska kiparka Duba Sambolec, mednarodno priznana umetnica in profesorica, ki je vrsto let delovala in poučevala na Norveškem, za svoje delo pa je bila tudi večkrat nagrajena. Nagrada Riharda Jakopiča za opus preteklih petih let je šla v roke akademskemu kiparju in videastu Tobiasu Putrihu, priznanje Riharda Jakopiča za mlado avtorico pa je prejela akademska slikarka Neja Zorzút.
Križ je eden izmed simbolov, ki je najpogosteje upodobljen, izdelava križev pa je bila izjemno razširjena v preteklosti in je tudi danes. Med njimi še posebej izstopajo limoški križi. V 12. in 13. stoletju je bilo mesto Limoges eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani predstavljajo na razstavi Kristus kralj tri od štirih znanih tipov limoških križev v Sloveniji. Soavtor Miran Pflaum pravi, da so tovrstni križi eni izmed najlepših: »Osebno so mi nekaj posebnega, ker ne prikazujejo trpečega Kristusa, ampak Kristusa, ki vlada, ki je odrešenik. Nekakšno milino in mirnost je mogoče zaznati. Odlikuje jih tudi dokaj preprosta in efektivna izdelava.« Estetiko limoških križev je mogoče doživeti skozi likovno podobo in glasbo 13. stoletja. Razstava pa ima še nekaj posebnosti, ki jo povezuje z današnjim časom. Na njej je razstavljena pohodna oprema romarja Jakobove poti, saj Limoges leži ob poti, ki vodi iz Pariza v Santiago de Compostela. Odločili so se, da jo bodo selili po slovenski Jakobovi poti. V ta namen so za romarje izdelali tudi poseben žig.
V Narodni galeriji so odprli 10. bienale Brumen, najobsežnejši pregled slovenskega vizualnega oblikovanja. Poleg razstavljenih 134 del je mednarodna žirija izbrala tudi dobitnike Brumnove nagrade. Fundacija Brumen je letos prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je profesor Peter Skalar, ki opozarja, da je grafično oblikovanje v družbi zapostavljeno. Veliko nagrado Brumen za družbeno koristni doprinos je prejel spletni portal sledilnik covid-19. Luka Renko je nagrade vesel, a še bolj je ponosen na dejstvo, da je bil projekt uporabljan. Oblikovalec Primož Zorko je poleg nagrade prejel še posebno pohvalo žirije za serijo plakatov, ki se je zoperstavila pokroviteljskemu tonu javne komunikacije med pandemijo. Med komunikacijskimi in promocijskimi gradivi so nagrado prejeli tudi studio Kruh in Cankarjev dom za podobo 22. Festivala dokumentarnega filma. Skupaj je bilo nagrajenih 17 projektov, razstava pa bo v Narodni galeriji na ogled do konca maja.
Živimo v kibernetskih in virtualnih okoljih, znanost že dolgo in vedno bolj posega v nepredstavljivo, tudi odnosi so vse abstraktni. Vse to vpliva na razumevanje vizualne umetnosti. Ta se od abstraktnega slikarstva v povojnem modernizmu, ki se je med drugim precej ukvarjal s samo likovnostjo, s formo, z estetsko vrednostjo vizualnih izhodišč, z iskanjem elementarnega in univerzalnega, loči po tem, da raziskuje bolj globalno kompleksnost. In loči se po vzgibu, zakaj nastaja, poudarja kustosinja doktorica Nadja Gnamuš. Za avtorje ni več v ospredju tematiziranje abstrakcije same na sebi, saj je ta že logična posledica mišljenja. Na vizualno produkcijo seveda vpliva logika sodobnih tehnologij. Vendar se lahko prepleta z analognim ustvarjanjem. Sloji Suzane Brborović spominjajo na kolažiranje v računalniški grafiki, a pogled od blizu razkrije slikarsko barvo na platnu. Taki primeri pričajo tudi o načinu sestavljanja vsebin dandanes – nenehno menjujemo med predmetnim, še oprijemljivim in zasloni, kjer preklapljamo med programi, slikami, spletnimi stranmi, jih sopostavljamo in tako naprej. Pomembna vidika razstave sta raznovrstnost medijev in vprašanje percepcije. Kot srečanje med subjektivnim pogledom človeka in pogojno rečeno "objektívnim znanstvenim" se sreča v videoinstalaciji Uršule Berlot Pompe z naslovom Hiperoptika. Nastal je v sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in preučuje pogoje tehnološko razširjenega gledanja z uporabo mikroskopskih instrumentov. Pri Tobiasu Putrihu smo vajeni prostorskih konstrukcij, tokrat pa je pokazal risbe. Ročno risbo vstavlja v računalniški program kot pripomoček umetni inteligenci, da se ta uči risati, njeno točkovno abstrakcijo potem sam dopolni s svojo risbo, vstavi v računalnik in tako risba postaja vedno bolj zapletena. Meja med intervencijo človeka in umetne inteligence pa se briše. Če se, na drugi strani, gibanje v prostor v slikah Mojce Zlokarnik navadno dogaja navidezno z barvnih žarenjem, ploskve na tej razstavi tudi dejansko odpre proti gledalcu. Zlokarnik sicer vzbuja pozornost prav z vračanjem k formalni slikarski abstrakciji, s tem, da postavlja barvna polja drugo ob drugo. In čeprav bi kdo rekel, da je to v slikarstvu že zdavnaj odkrito, prav njo lahko damo za primer slikarke, ki na novo izumlja v okviru le na videz že videnega. V galeriji "S" na ljubljanskem gradu se srečamo še z drevesnim delcem Boštjana Drinovca – geometrično formo drevesa, deblo pa je bolj daljnovodni steber in krošnjo namesto listja krasijo zeleni čipi. Pa naj ostane še kaj za ogled, povejmo le še to, da tudi Roman Makše s skulpturo posega v prostor, Duša Jesih pa na steni razgrajuje pravokotno konvencijo slikarskega formata.
V Prešernovem gledališču Kranj se je sklenil 52. Teden slovenske drame. Sklepna slovesnost je potekala v znamenju podeljevanja nagrad, tako strokovnih žirij kot občinstva. Letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je prejela Katarina Morano, za besedilo Usedline, ki ga lahko v uprizoritvi v tej sezoni gledamo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru žirije pa je prejela uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.
Na prvo aprilsko sredo je minilo 30 let od mednarodnega priznanja neodvisne Bosne in Hercegovine. Ob ostrem srbskem nasprotovanju se je vnela vojna, nad bosansko-hercegovskim narodom se je več let izvajalo etnično čiščenje. Iz domovine se je izselilo več milijonov ljudi, nekaj deset tisoč prebežnikov pa se je zateklo v Slovenijo. Maida Džinić, tudi sama prebežnica iz Bosne in Hercegovine, je predlagala pester kulturen program ob obeležitvi tridesetletnici teh dogodkov. Poleg dvodelna razstave v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška pa se v maju odpira še ena razstava. Pod naslovom Ta vojna ni naša bodo v Galeriji Fotografija na ogled dela fotoreporterjev, ki so za tednik Mladina v 90-ih letih pokrivali te žalostne dogodke. Na razstavi bodo sodelovali Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik. Poleg razstav in različnih okroglih miz, pa se ob 30-ti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo obeta koncert Podalpski sevdah Damirja Imamovića in po več kot 20-ih letih ponovno združenih zasedb Vali in Dertum, v katerih so večinoma ustvarjali pregnanci. In ravno oni so odigrali eno ključnih vlog pri ohranitvi tega tradicionalnega južnoslovanskega glasbenega žanra. Takrat so za svoj drugi dom vzeli avtonomne prostore, kot sta Vodnikova domačija in KUD France Prešeren, kjer pa so se poleg z glasbo ukvarjali tudi z literaturo in likovno umetnostjo, med drugim pa so delovali v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki jo je vodila dramska igralka Draga Potočnjak. Za čas praznovanja so načrtovali rekonstrukcijo ene izmed predstav skupine: Dođi makar sebi, ako nemaš kome drugom, a je bil projekt prestavljen na prihodnje leto, ko se bosta trem nekdanjim članom skupine pridružili še režiserka Nina Šorak in igralka Tamara Avguštin.
V mnogih evropskih glasbenih tradicijah so čas velikega tedna in dogodki, povezani s tem odobjem cerkvenega leta, v okviru različnih zgodovinskih obdobij glasbene umetnosti vzpodbudili nastanek nekaterih najodličnejših glasbenih del, v katerih so skladatelji skušali zajeti dramatične dogodke Kristusovega trpljenja in preizkušenj. Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj tako vsako leto en teden pred velikonočnimi prazniki ponudi nabor koncertov s tematskimi sporedi, ki vključujejo znana, pa tudi redkeje izvajana dela, povezana s širšo tematiko postnega in velikonočnega časa, med katerimi poleg resne umetnostne glasbe ne manjka niti starodavnih, tudi tradicijskih napevov in ljudske glasbe. Posebnemu dnevu se letos aktivno pridužuje sedem držav oziroma radijskih postaj, med njimi tudi Radio Slovenija; ob 18. uri bo na sporedu posnetek koncerta z naslovom Postoj, prisluhni, na katerem Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča in ob spremljavi klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič izvaja glasbo Andreja Makorja, Jurija (Georga) Prennerja in Huga Wolfa. Izpostavljamo še dva neposredna prenosa koncertov; ob 14:15 bo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu zvenel Pasijon po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ga bodo pod vodstvom britanskega dirigenta in strokovnjaka za glasbo starejših obdobij Andrewa Manzeja izvedli mednarodni solisti, zbor Laurens Collegium iz Rotterdama in Kraljevi orkester Concertgebouw, ob 17. uri pa se bo v Rigi začel koncert sodobnejše latvijske glasbe, na katerem bosta prvič izvedeni dve novi deli, ki ju je Latvijski radio naročil posebej za to priložnost – Glasnik pomladi za saksofon in kokle Anne Veismane in Pričevanje našega časa za saksofon in orgle Madare Petersone. Zadnjo je navdihnila poezija pesnice Inge Pizane, zlasti vrstica, ki govori: "Samo eno si želim, da prišla bi pomlad in mir." Ponudbo letos dopolnjujejo še koncerti iz Rusije (11:05), Danske (12:00), Bolgarije (13:05) in Češke (22:05).
Balet Svatba bo uprizorjen premierno, Posvetitev pomladi pa se, po desetih letih, kar je minilo od premierne izvedbe v Mariboru ter številnih gostovanjih po svetu, vrača pred domače občinstvo
Najbolj nasprotujoče si interpretacije dogodkov iz časa 2. svetovne vojne sprožajo pogledi na življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostno-obveščevalne službe komunistov. Pomen in vpliv njegove osebnosti obravnava obsežna monografija Janeza Juhanta z naslovom Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda. Izdale in založile so jo vse tri Mohorjeve družbe, Teološka fakulteta v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave. Vir fotografije: www.nadskofija-ljubljana.si
Neveljaven email naslov