Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
V tretji oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo osvetlili koncertno in gledališko dejavnost v Trstu. Slišali boste odlomke iz glasbenih del Simoneja Mayrja, Franza Liszta, Giuseppeja Verdija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Ludwiga van Beethovna in Victorja de Sabate, na sporedu pa bo tudi glasba dveh slovenskih avtorjev; predvajali bomo odlomek iz Sinfoniette št. 3 za komorni orkester, imenovane Nočne slike Pavla Mihelčiča in Kosovelovo pesem Bori v uglasbitvi Alojza Srebotnjaka. Urednika oddaje sta Edoardo Milani in Mihael Kozjek, napovedovalca sta Ivan Lotrič in Maja Šumej, za zvočno podobo je poskrbel Stane Košmerlj.
V drugi oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo iz Gradeža najprej odpravili v Devin, kjer je v tamkajšnjem gradu dlje časa bival Rainer Maria Rilke in napisal zbirko Devinske elegije. V drugem delu oddaje se bomo pomaknili še za odtenek vzhodneje, v Trst. Tam je dolgo časa deloval James Joyce, ki je močno zaznamoval tržaški kulturni prostor in med drugim navdihnil tudi avtorja ciklusa Carla de Incontrero. V oddaji bomo predvajali Incontrerovo uglasbitev Joyceove pesmi, pisateljevo lastno interpretacijo odlomka iz Finneganovega prebujenja, slišali pa boste še glasbo Sigismonda d'Indie, Albana Berga, Arnolda Schönberga, Antona Weberna, Franka Martina, Franza Liszta in Alberta Roussela. Oddajo sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jo je Matej Venier, besedilo interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.
Vsako soboto ob 17. uri vas vabimo k poslušanju oddaj iz najnovejšega ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje priznanega italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Avtor je ustvaril ciklus ekskluzivno za program ARS Radia Slovenija, potem ko smo v preteklosti predvajali odmevni seriji Zlato Donave in Popotovanje po Renu, v izvirniku nastali za italijansko radiotelevizijo. V oddajah iz ciklusa Mediteran nas Incontrera vabi na potovanje po sledeh skladateljev in pisateljev, ki so živeli in ustvarjali v deželah ob Sredozemskem morju. Razkriva izsledke dolgotrajnega raziskovanja družbenih, filozofskih, umetniških in zgodovinskih kontekstov sredozemskega prostora. Predstavlja sadove mnogih raziskovalnih poti, ki jih je opravil vzdolž obale Jadranskega in Sredozemskega morja ter redka, dragocena glasbena gradiva, ki jih je na teh poteh odkril. Opisal in interpretiral jih je v vrsti knjižnih izdaj, zdaj jih predstavlja tudi v radiofonski obliki. Oddaje sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jih je Matej Venier, besedila interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.
Ta mesec smo zadnjo uro petkovih Glasbenih jutranjic posvetili sodobni glasbi oziroma predstavitvi festivalov Mednarodnega združenja za sodobno glasbo – danes znanih kot Svetovni glasbeni dnevi. Tako smo se do zdaj sprehodili skozi prispevke, ki so nam približali delovanje in osvetlili zgodovino vsakoletnega srečanja akterjev v sodobni glasbi. V današnjem pogovoru s Dejanom Juravičem in Pavlom Mihelčičem bomo osvetlili nekatere novosti in poudarke letošnjih Svetovnih glasbenih dni, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani.
Zadnjo uro Glasbene jutranjice bomo tudi tokrat namenili Svetovnim glasbenim dnevom, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani. Že prejšnji petek smo v zadnji uri glasbene jutranjice predvajali radiofonski esej o ozadju nastanka festivala, ki ga vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo, danes pa bomo predstavili izbor zanimivih in raznovrstnih skladb, izvedenih v okviru Svetovnih glasbenih dni. S tem bomo poskušali prikazati veliko slogovno širino glasbenih del, predstavljenih na nekaterih prejšnjih festivalih. Za oddajo smo izbrali glasbo Arthurja Honeggerja, Aleksandra Mosolova, Aarona Coplanda, Benjamina Brittna, Rudolfa Escherja, Pierra Bouleza, Györgyja Ligetija in Luigija Dallapiccole.
Svetovni glasbeni dnevi so vsakoletno srečanje skladateljev, interpretov, ljubiteljev nove glasbe in strokovnjakov. Od začetka dvajsetih let festival prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo in gre za eno najstarejših tovrstnih prireditev. Ker Svetovni glasbeni dnevi konec meseca, med 26. septembrom in 2. oktobrom že drugič prihajajo v Slovenijo, bomo v naslednjih tednih vsak petek dopoldan osvetlili festival, njegovo zgodovino in prihajajoče gostovanje pri nas. V radiofonskem eseju smo se najprej vživeli v prva desetletja divjega 20. stoletja in premislili položaj takratne nove glasbe v njenem zgodovinskem momentu. Spremljali smo pot nastanka Mednarodnega združenja za sodobno glasbo leta 1922 in prvih let njegovega festivala.
»Posel zbiranja diktatorjev ima mračno stran. In jaz čutim nepotešljivo željo, da bi jih videl od blizu. Nekaj je na obrazu hudiča in brezmejnih oblikah, ki jih lahko privzame,« je zapisal John Ralston Saul, predsednik mednarodnega PEN centra, ki je bil na Bledu častni gost 47. Mednarodnega srečanja pisateljev PEN. V Radovljici so pripravili literarni večer o njegovem romanu Mračni odkloni, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu Nikija Neubauerja. Gre za politično črno komedijo v kateri skrivnostnega pripovedovalca popelje iz New Yorka v Pariz, Maroko, na Haiti in na bojišča v Jugoslaviji. Med drugim boste slišali Saulove spomine na obisk socialistične Jugoslavije, osvetlil pa je tudi duha zapuščine francoskega racionalizma. Saula je revija TIME označila za preroka. Vključen je na seznam stotih mislecev in vizionarjev z vsega sveta. Njegovo študijo z naslovom Premišljevanje siamskega dvojčka je ugledna revija Maclean razglasila za najboljše neliterarno delo v dvajsetem stoletju. Njegova dela so prevedena v 30 jezikov. Pogovor je vodil podpredsednik Slovenskega centra PEN Marjan Strojan.
Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pionir slovenskega stripa, mojster animiranega filma, ilustrator in karikaturist – akademski kipar Miki Muster in pesnik Andrej Brvar. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli: plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek za avtorsko plesno stvaritev Štirinajst in za umetniško zasnovo in realizacijo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu; saksofonist in skladatelj Jure Pukl za ustvarjanje avtorske džezovske glasbe v zadnjih dveh letih ter za številne nastope in sodelovanja z mednarodno priznanimi umetniki; akademski slikar Marko Jakše za slikarske razstave v zadnjih dveh letih; prevajalec Marjan Strojan za prevod Canterburyjskih povesti Geoffreyja Chaucerja; skladatelj Vito Žuraj za kakovosten in odmeven umetniški opus ter številne izvedbe in pomembne mednarodne nagrade, prejete v zadnjih dveh letih; ter gledališka in filmska igralka Pia Zemljič za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni, Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral ter Jasne v filmu Panika.
Arsov Evroradijski božični dan praznujemo skupaj z radijskimi hišami iz Združenih držav Amerike, Finske, Poljske, Islandije, Danske in Latvije. Letošnji dogodek je s svojimi ponudbami Evropski radijski zvezi oblikovalo trinajst držav: izmed njih smo izbrali sedem najobetavnejših, tistih, v katerih se prepletata instrumentalna in vokalna glasba ter srečujeta ljudska in umetna v sožitju starega in novega. Med izbranimi koncerti je tokrat, po debelem desetletju, tudi slovenski koncert z naslovom Orgle in orglice v izvedbi organistke Polone Gantar in orgličarja Mira Božiča. Njun vir je bogata zakladnica slovenskih božičnih pesmi: tako tistih, ki med nami šepetajo o božičnih skrivnostih že stoletja, kot tudi tistih, ki so nastale pod znanimi skladateljskimi peresi. Slovenske pesmi evroradijskemu glasbenemu mozaiku dodajajo manjkajoče kamenčke. Gre za tri sklope prenosov božičnih koncertov: - od poldneva do dveh iz Združenih držav in Slovenije, - od štirih do šestih popoldne iz Finske in Poljske – z vami bo glasbena urednica Anuša Volovšek, - od sedmih do desetih iz Islandije in Danske – na programu bo glasbena urednica Vesna Istenič, - od enajstih do polnoči iz Latvije – ko se nam bo pridružil glasbeni urednik Hugo Šekoranja. Opoldne prenos iz Združenih držav Amerike: s srednjeveškimi marijanskimi pesmimi iz kodeksov Las Huelgas, Montpellier in zbirke Cantigas de Santa Maria ter angloameriškimi baladami v izvedbi znamenitega ansambla Anonymous 4. Ob štirih širimo meje držav skupaj s finskimi skladatelji in sopranistko Soile Isokoski ter Laponskim komornim orkestrom, ki je doma na najbolj oddaljenem severu Finske. Glasbeno božično popotovanje nadaljuje Poljski radio v Gdansku: ansambel Vox luminis je izbral glasbo baročnih skladateljev, ki so bili povezani s tem pomembnim hanzeatskim pristaniškim mestom. Tretji snop Evroradijskega božičnega dneva od sedmih do desetih zvečer odpira Dekliški zbor Graduale nobili in nam ob spremljavi harfe in flavte razkril skrivnosti islandskega božiča. Otroški zbor in Simfoniki Danskega radia nas ob osmih zvečer z glasbo Augusta Enna spomni na pravljico Deklica z vžigalicami in za nas uzvočili čarobno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega. Piko na i Evroradijskemu božičnemu dnevu 2014 pa ob enajstih zvečer da Big Band Simfonikov iz Latvije:z zimzelenimi božičnimi melodijami z vsega sveta. Koncerte smo izbirali z mislijo na poslušalce in upamo, da bo izbira po volji: sami smo že slišali nekaj odlomkov in mislimo, da vas naša družba ne bo razočarala. Brigita Rovšek, glasbena urednica Evroradijskega božičnega dneva.
Tadeja Krečič, Alenka Bole Vrabec in Domen Marinčič se v Arsovem studiu na 30. Slovenskem knjižnem sejmu pogovarjajo o kulinariki v literaturi in glasbi - od najstarejših zapisov do dandanes. Odlomke iz literarnih besedil bere dramski igralec Marko Simčič, izbor glasbe: Domen Marinčič.
Arsov večer literature in glasbe je združil skladatelja in multiinstrumentalista Milka Lazarja ter pesnika, esejista in prevajalca Uroša Zupana. V prvem delu večera lahko prisluhnete Zupanovim interpretacijam njegove poezije oziroma esejistike ter Lazarjevim improvizacijam na klavikordu, vezanim na predhodna Zupanova branja. V drugem delu večera je sledil pogovor z avtorjema. Vodila ga je Tina Kozin, tudi avtorica oddaje, ki je potekala v neposrednem prenosu s Slovenskega knjižnega sejma.
Glasbeno-literarni dogodek, ki smo ga neposredno prenašali, je organiziralo Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in 3. programom - programom Ars. Nastopili so pesnica, književna prevajalka in glasbenica Klarisa Jovanović, dramska igralka Saša Pavček in kitarist Luka Ropret. Uvodno besedo je imela pisateljica in članica društva Nina Kokelj. Dogodek je potekal v atriju ljubljanske Mestne hiše 21. 3. 2014.
Neveljaven email naslov