Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov