Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov