Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
V 88. letu je danes preminila slovenska plesalka in plesna pedagoginja Lojzka Žerdin. Rodila se je v Ljubljani, Študirala pa je pri Mary Wigman v Berlinu in leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike. Svoje znanje je izpopolnjevala v Dresdnu, Moskvi, takratnem Leningradu, na Dunaju in v Gradcu. Kot plesna pedagoginja se je nato zaposlila v ljubljanskem Pionirskem domu in na Srednji glasbeni in baletni šoli, kar dvajset let je nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučevala umetnost giba in s plesno kulturo vplivala na več igralskih generacij. Delovala je v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah in na filmu. Kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja je ustvarila samostojen slog v plesnem ekspresionizmu.
Vsebine Programa Ars
Razlikovanje med resnico in lažjo je bilo težko v vseh totalitarnih režimih, zdaj pa je še težje zaradi količine informacij in splošne brezbrižnosti. Kako ta nezmožnost razlikovanja oblikuje domači in tuji prostor, je osrednja tema 4. festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki se je začel v četrtek pred tivolsko Švicarijo v Ljubljani. Glasbeni del festivala pa gre spet v smer drznih elektronskih nastopov, postklubske in eksperimentalne elektronske glasbe, ki temelji na iskanju novih zvokov in zaporedij.
Projekt Živih dvorišč v Mariboru je program celoletnega oživljanja mesta Maribor, pri njem pa sodelujejo stanovalci, študenti, dijaki in ustvarjalci iz Društva Hiša! Projekt je tokrat del programa Festivala Lent, ker pa praznujejo letos desetletnico, bodo nekakšna rdeča nit letošnjih dvorišč tudi pogovori o teh mestnih prostorih, ki so pogosto skriti očem in zaznavi.
Neveljaven email naslov