Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred kratkim je založba Mladinska knjiga izdala knjigo Živi ogenj gledališča. Prvoosebna pričevanja in zapiski, razmisleki ter osebni spomini Saše Pavček, velike igralke, pesnice, dramske pisateljice in pedagoginje, so tako dobila svojo trdno snovnost in obliko, ki jo lahko prebiramo in se vanjo potapljamo tudi drugi.
V polpreteklem času, času epidemije, so se gledališča zaprla. Tako za ustvarjalce kot za gledalce je bil to sprva šok, poln dvomov in negotovosti, pozneje pa so gledališke, pa tudi druge umetniške in kulturne ustanove z gledalci in obiskovalci navezale drugačen stik, posredovan preko ekranov. V takem razpoloženju Saša Pavček osebno in iskreno začenja svojo novo knjigo. V obdobju, ki ga poimenuje Gledališče v zastalem času, kakršen je naslov prvega dela, se ji je ponudila priložnost, da je zbrala in dopolnila spominske zapise iz različnih življenjskih obdobij, povezanih tudi z različnimi gledališkimi dejavnostmi. Med naslovi: O otroštvu in prvem stiku z gledališčem, Še nekaj misli o disleksiji, O študiju na AGRFT, Novo leto v gledališču, O režiserjih, Kultura med ljudmi in drugimi, beremo temeljite premisleke o videnju in razumevanju sebe in lastnega položaja, predvsem pa dejavnega in čutečega človeka sredi širše sredine, večinoma gledaliških ljudi.
Drugi del knjige Živi ogenj gledališča predstavlja portrete umetniških sodelavcev, ki jih avtorica osebno in strokovno motri; med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Janeza Škofa in druge. To je nedvomno pomemben prispevek pri ohranjanju spomina na umetnike te, materialno tako hitro minljive umetnosti, in prispevek v pokrajini slovenske teatrologije.
Foto: Mladinska knjiga
Pred kratkim je založba Mladinska knjiga izdala knjigo Živi ogenj gledališča. Prvoosebna pričevanja in zapiski, razmisleki ter osebni spomini Saše Pavček, velike igralke, pesnice, dramske pisateljice in pedagoginje, so tako dobila svojo trdno snovnost in obliko, ki jo lahko prebiramo in se vanjo potapljamo tudi drugi.
V polpreteklem času, času epidemije, so se gledališča zaprla. Tako za ustvarjalce kot za gledalce je bil to sprva šok, poln dvomov in negotovosti, pozneje pa so gledališke, pa tudi druge umetniške in kulturne ustanove z gledalci in obiskovalci navezale drugačen stik, posredovan preko ekranov. V takem razpoloženju Saša Pavček osebno in iskreno začenja svojo novo knjigo. V obdobju, ki ga poimenuje Gledališče v zastalem času, kakršen je naslov prvega dela, se ji je ponudila priložnost, da je zbrala in dopolnila spominske zapise iz različnih življenjskih obdobij, povezanih tudi z različnimi gledališkimi dejavnostmi. Med naslovi: O otroštvu in prvem stiku z gledališčem, Še nekaj misli o disleksiji, O študiju na AGRFT, Novo leto v gledališču, O režiserjih, Kultura med ljudmi in drugimi, beremo temeljite premisleke o videnju in razumevanju sebe in lastnega položaja, predvsem pa dejavnega in čutečega človeka sredi širše sredine, večinoma gledaliških ljudi.
Drugi del knjige Živi ogenj gledališča predstavlja portrete umetniških sodelavcev, ki jih avtorica osebno in strokovno motri; med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Janeza Škofa in druge. To je nedvomno pomemben prispevek pri ohranjanju spomina na umetnike te, materialno tako hitro minljive umetnosti, in prispevek v pokrajini slovenske teatrologije.
Foto: Mladinska knjiga
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov