Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jose Luis Peixoto: "Smrt da vrednost življenju, trenutkom in času"

13.03.2023

V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Jose Luis Peixoto: "Smrt da vrednost življenju, trenutkom in času"

13.03.2023

V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov