Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
V Palači Gravisi v Kopru so ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija odprli razstavo francoskega fotografa Paula Ronalda. Ronald se je kot filmski fotograf že zelo mlad ustalil v Italiji, kjer je vrsto let delal z najuglednejšimi režiserji. Veliko je sodeloval z Viscontijem, njegovo delo pa je zelo cenil Fellini, ki ga je povabil k sodelovanju pri snemanju filma 8 1. Ronald je spremljal snemanje od začetka do konca, opravil izjemno delo in se odlično ujel z ustvarjalnim duhom režiserja. Razstava ponuja vpogled v njuno sodelovanje s fotografijami iz Ronaldovega osebnega arhiva, ki ga hrani Antonio Maraldi, direktor Filmskega centra v Ceseni. V Kopru je na ogled 36 črnobelih fotografij s prizori s snemanja filma in nekaj imenitnih portretov, med njimi tudi kar nekajkrat fotografiranega Marcella Mastroianija, s katerim je Ronald tudi sicer prijateljeval. Ko se zmrači, pa bo na vrtu palače projekcija filma Osem in pol, prelomnega Fellinijevega dela, v katerem pokaže ves svoj ustvarjalni kaos, iluzije in dvome. Film bo slovenska kinoteka prikazala v najbolj filmoljubni obliki: na 35-mm filmskem traku. Projekcija sodi v program filmskega festivala Kino Otok Isola – Cinema.
Zlata rokavica je zadnji film Fatiha Akina, nemškega režiserja turških korenin s kar najbolj raznovrstnim filmskim opusom. Začel je s filmom Z glavo ob zid, presunljivo zgodbo o življenju druge generacije turških priseljencev v Nemčiji in razpetostjo med obe deželi, nadaljeval s komedijami, zgodovinskimi filmi, glasbenimi dokumentarci, političnim trilerjem in postal eden najbolj izstopajočih nemških filmskih avtorjev. Zlata rokavica pa je film, ki na prav poseben način izstopa iz njegovega opusa.
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Po predfestivalskem dogodku, konec junija v Ormožu, se bo osrednji del 12. glasbenega festivala Arsana na Ptuju začel nocoj, / v nedeljo pa uradno s koncertom Big banda RTV Slovenija s solisti. Do prihodnjega četrtka bo ponudil žanrsko raznolike koncerte izključno slovenskih izvajalcev. Organizatorje je v to prisilila pandemija, občinstvo pa zaradi tega ne bo prikrajšano, obljubljajo. Ob uveljavljenih glasbenikih bodo predstavili mlade virtuoze, pripravili so tudi vsebine za otroke in takšne, ki bodo navdušile vse generacije. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
Letni kino Minoriti, ki se bo nocoj ob 21-ih začel v Mariboru, bo julija in avgusta ljubiteljem filmske umetnosti ponudil 12 nagrajenih celovečernih filmov. Program za odrasle letos prvič dopolnjuje nedeljska otroška matineja, v okviru katere bodo prikazali obnovljena mladinska filma Kekec in Srečano Kekec. Filmske projekcije na zunanjem prizorišču mariborskega lutkovnega gledališča bo ob upoštevanju varovalnih ukrepov lahko spremljalo manj gledalcev kot minula leta. Prispevek Brigite Mohorič.
Nocoj se pričenja Poletna Animateka. Odprli jo bodo nagrajeni filmi lanskih prejemnikov študentskih in prvih stanovskih nagrad Društva slovenskega animiranega filma, ki jih bodo prikazali v letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova. Vse do 6. avgusta bodo v centru mesta na sporedu tudi številni drugi animirani filmi in ustvarjalne delavnice. Prispevek Tine Poglajen.
Jani Golob: Sonata za violino in klavir št. 1 Izvajalca: Volodja Balžalorsky, violina in Hinko Haas, klavir Lucijan Marija Škerjanc: Improvizacije za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir Blaž Pucihar: Summer sonata za violončelo in klavir, op. 8 Izvajalca: Nikolaj Sajko, violončelo, in Miha Haas, klavir George Gershwin: Rapsodija v modrem za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir
Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir št. 21 v C-duru, Waldstein, op. 53 Izvajalec: Hinko Haas, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Klavirski trio v G-duru, K. 564 Izvajalec: Trio Arion v zasedbi: Igor Ozim, violina, Walter Grimmer, violončelo in llse von Alpenheim, klavir Frédéric Chopin: Nokturno št. 8 v Des-duru, op. 27, št. 2 Izvajalka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Camille Saint - Saëns: Sonata za fagot in klavir, op. 168 Izvajalca: Zoran Mitev, fagot in Hinko Haas, klavir
Mnogo prezgodaj nas je zapustil Hinko Haas, pianist in redni profesor na akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Hinko Haas je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Dubravki Tomšič Srebotnjak. Kasneje se je izpopolnjeval še pri Rudolfu Kererju v Weimarju, Claudeu Copensu v Bruslju ter kot štipendist švicarske vlade pri Carlu Engelu v Bernu. Leta 2004 je prejel Nagrado Julija Betteta Društva glasbenih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbeni kulturi. Na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je bil zaposlen od 1987, od leta 2005 kot redni profesor za predmet klavir. Bil je tudi predstojnik oddelka za instrumente s tipkami in prodekan za umetniško dejavnost. Poleg solističnih koncertov je Hinko Haas kot klavirski partner in član številnih komornih ansamblov koncertiral z mnogimi znanimi umetniki in ansambli ter nastopal z domačimi in tujimi orkestri in dirigenti. Snemal je za radijske in televizijske hiše v Sloveniji in v tujini. Njegov repertoar je obsegal solistična, komorna in koncertantna dela vseh stilnih obdobij, zanj so pisali sodobni slovenski skladatelji, intenzivno se je posvečal tudi komorni literaturi. S svojim delom in plemenito osebnostjo nam bo ostal v trajnem spominu.
V Ljutomeru in letos prvič tudi v Ormožu so minule dni uspešno izpeljali 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Na njem so prikazali 28 celovečernih in 30 kratkih filmov ter 7 glasbenih dokumentarcev iz 27. držav. In medtem ko filmski program ni bil okrnjen, so morali organizatorji zaradi koronavirusnih razmer, odpovedati večino spremljevalnih prireditev. Hude mačke – nagrade na najboljše filme in vino so vsemu navkljub razdelili, in to v upanju, da bodo lahko prihodnje leto festival spet pripravili v polnem obsegu. Nagrado za najboljši celovečerni film je prejela grozljivka Koča, ki jo po mnenju žirije odlikuje prehajanje iz žanra v žanr, mešanje napetosti z atmosfero, grozljivosti s pretresljivostjo in žanrskih klišejev z izdelano psihologijo.
»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, (premolk) strah pred smrtjo?« Spoštovani poslušalke in poslušalci pred radijskimi sprejemniki, spoštovani obiskovalke in obiskovalci v prostorih Mestnega muzeja, vabljeni k poslušanju elektroakustične opere Iden. Zgodba o Kuronski sipini v Litvi, začasnem geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine, odpira vprašanja, ki se nanašajo na vsako človeško upravljanje z naravo, na vsako zaščiteno naravno območje. Opera je pretežno stkana iz človeškega glasu – dokumentarnih izjav, poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine. Interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković, zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj, pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič, strokovna sodelavka: Špela Petrič, dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček, zvočna mojstra: Matjaž Miklič in Urban Gruden, libreto in režija: Tina Kozin in Saška Rakef, glasba: Bojana Šaljić Podešva. Delo je nastalo v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Na Ptuju se je z dopoldanskimi likovnimi delavnicami začel 18. mednarodni festival sodobne umetnosti Art Stays, ki prinaša v mesto in v njegovo okolico dela domačih in tujih umetnikov, od obetavnih mladih ustvarjalcev do velikih imen sodobne umetnosti. Festival bo ob 18-ih odprl zvočni performans Klopotec Orkestra belgijskega umetnika Hansa Beckersa in podkrepil letošnje pomenljivo vodilo No more silence – Brez tišine. Nove vladne smernice o izvajanju zaščitnih ukrepov na javnih prireditvah bodo nekoliko skrčile program. Odpadli bodo večerni dogodki na prostem, organizatorji pa pripravljajo sezname za prijavo in si bodo prizadevali za ponovitve performansov, da bi si jih lahko ogledalo čim več ljudi. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
Če se kdaj zapeljete po kolesarski stezi ob večni poti v Ljubljani, se pravzaprav vozite po trasi nekdanje pionirske železniške proge. Ob razstavi o tej so zapisali, da se je začela zunaj mesta, pol ure stran od zadnje postaje tramvaja. Vodila je od travnika do polja. Proga od nikoder do nikamor, na koncu katere potnike čaka ne-kraj. Za potnike in pionirje, ki so jo upravljali, je kraj bil sam vlak. Pionirska proga, svojevrsten vzgojni projekt, je med letoma 1948 in 1954 delovala na obrobju tedanje Ljubljane – med Podutikom in Vičem in se ni stikala s kakšno drugo javno linijo. Ta edinstven in danes težko zamisljiv projekt je v ospredju razstave skupine Nonument Od nikoder do nikamor v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše. Prispevek Ize Pevec.
Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.
Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.
Neveljaven email naslov