Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov