Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Primer za to, kako se umetnost neposredno odziva na čas oziroma iz njega črpa tudi svojo materialnost, lahko opazujemo na razstavi C-unst masken in sledi_spuren. Avtorica razstave je Tanja Prušnik, avstrijska vizualna umetnica slovenskega rodu, razstava pa je na ogled v cerkvici Sv. Petra na Tartinijevem trgu v Piranu. Umetnica Tanja Prušnik je v obdobju, ki smo ga preživeli to pomlad, izdelala serijo unikatnih umetniških mask, ki jih razstavlja v muzejskih vitrinah. Postavitev na razstavi v sakralnem prostoru piranske cerkvice je dvodelna. Delo C-unst masken je umeščeno znotraj kontinuiranega projekta sledi_spuren, ki ga Tanja Prušnik ustvarja že več let, z njim pa premišljuje, kakšno sled, kakšne vsebine človek pusti za seboj potem, ko s tega sveta fizično odide. Razstava umetniških mask je bila prvič postavljena konec maja v galeriji Šikoronja v Rožku na Avstrijskem Koroškem, trenutno pa so, poleg piranske postavitve, C-unst masken na ogled še v Mestni galeriji v Celovcu in v Urban art galeriji na Dunaju. V Piranu bo razstava na ogled do 10. avgusta. Prispevek Petre Tanko.
Napovedi prihajajoče gledališke sezone v slovenskih repertoarnih gledališčih. V drugi oddaji smo se posvetili mestnim in drugim javnim gledališkim inštitucijam v Sloveniji in oddajo sklenili s pogledom v Slovensko stalno gledališče Trst. Med omenjenimi so, poleg MGL in SSG še: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Slovensko mladinsko gledališče, Mini teater in Gledališče Koper. vir foto: sng-mb.si (izsek)
V petek so v Rogaški Slatini v okviru 17. festivala Pranger, namenjenega refleksiji in prevodu poezije, podelili Stritarjevo nagrado za najobetavnejšega mladega literarnega kritika oziroma kritičarko. Nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je prejela Veronika Šoster.
Na današnji dan mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Foto: RTV Slovenija
Srečko Kosovel: Italijanska kultura Slovenski Narodni dom v Trstu 1920. Delavski dom v Trstu 1920. Žitna polja v Istri gorijo. Fašisti groze ob volitvah. Srce postaja odporno kot kamen. Ali bodo še goreli slovenski delavski domovi? Stara ženica umira v molitvah. Slovenstvo je progresiven faktor. Človečanstvo je progresiven faktor. Človečansko slovenstvo: sinteza razvoja. Gandhi, Gandhi, Gandhi! Edinost gori, gori, naš narod duši, duši.
Vabimo vas, da prisluhnete prvemu delu napovedi gledališke sezone 2020/21 v slovenskih repertoarnih gledališčih. Poslušali bomo predstavitve repertoarjev SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor, SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor, SNG Nova gorica ter Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega gledališča Maribor.
Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu je za slovensko knjigotrštvo dogodek desetletja. Zaradi posledic pandemije bo gostovanje prestavljeno za eno leto, na leto 2023, ker je Kanada, letošnja častna gostja sejma, zaprosila za premik svojega gostovanja. Pri Javni agenciji za knjigo so bili pripravljeni na to odločitev. Zamaknitev se je napovedovala, pri agenciji pa so bili še posebej pozorni, ker je črpanje štirih milijonov evropskih sredstev vezano na obdobje finančne perspektive, ki se izteče ravno leta 2022. Po neformalnih zagotovilih se bodo sredstva lahko črpala tudi pozneje. Med pozitivnimi posledicami zamika častnega gostovanja je več časa za ta zahteven projekt, za prevod slovenskih del v nemški jezik in njihovo promocijo. Še zlasti pa tudi zaradi častnega gostovanja na Bolonjskem sejmu otroške in mladinske književnosti, ki bo leta 2022. Če se sejem v Frankfurtu ne bi zamaknil, bi imela Slovenija dve častni gostovanji v enem letu, kar bi bilo prezahtevno. Sejem v Bologni je sicer letos odpadel, v Frankfurtu pa načrtujejo, da ga bodo izvedli. Vendar z občutno manj udeleženci. Predvidevajo, da jih bo glede na pretekla leta le tretjina. Med njimi bo tudi Slovenija, ki pa se bo oktobra na nacionalni stojnici predstavila celo z največ založniki doslej.
Julija 1920 je v središču Trsta zagorel Narodni dom. Požig srca in ponosa slovenske narodne skupnosti v Trstu se je zasidral v vseslovenski kolektivni spomin. Ognjeni zublji so naznanjali začetek črnega obdobja fašističnega nasilja in raznarodovanja, ki je sledilo v naslednjih letih in desetletjih. Ob 100. obletnici požiga in ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini v Italiji smo v oddajo povabili enega najbolj znanih slovenskih pisateljev, gospoda Borisa Pahorja. Doživel je požig narodnega doma v Trstu, fašistično preganjanje Slovencev. "Požar se je videlo daleč naokoli. Igrali smo se zunaj, z drugimi dečki in deklicami, ko smo zagledali dim in izvedeli, da gori kulturni dom Slovencev. Stekel sem domov. Tam je bila štiriletna sestra, mama je jokala, žalostna zaradi požiga. S sestro sva odšla do vogala kavarne, kjer sva se ustavila in gledala Narodni dom pred sabo. Tam sva bila kakšno uro ali več, dokler ni prišel po naju oče in naju oštel, ker sva mamo pustila samo," se tega tragičnega dne za Slovence spominja 106 letni slovenski pisatelj Boris Pahor. In dodaja: »…Požar je bil zame hud prizor. V Narodnem domu je bil sedež vsega, kar se je dogajalo lepega, za otroke tudi prireditve in darila ob Miklavžu ali božiču, v domu je bilo gledališče in spominjam se, da sem gledal Jurčiča v tem gledališču, je še opisal danes Boris Pahor. "Ob požigu sem doživel nekaj, kar je bilo podobno, bi rekli zdaj, koncu sveta. Zdelo se mi je, da se je okoli mene vse začelo podirati." Poleg fašističnega preganja je pisatelj na svoji koži občutil tudi nacistično nasilje, ko je bil med drugo svetovno vojno v več koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor, ki velja za enega od največkrat prevajanih slovenskih pisateljev, bo z nami delil spomine na slovensko petje pod fašizmom. Prebirali bomo njegovo novelo Rože za gobavca, v kateri Pahor tenkočutno opiše kruto mučenje slovenskega skladatelja Lojzeta Bratuža. Novelo bo prebral mlad dramski igralec, Tržačan Matija Rupel. Na fotografiji pisatelj Borut Pahor (foto:BoBo)
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« To je misel, ki jo je v času epidemije, ko smo snovali oddajo, zapisala dr. Maja Derlink z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Dr. Maja Derlink bo naša gostja v studiu, predstavila bo raziskovalne projekte, v katerih sodeluje, spregovorila pa bo tudi o čisto bioloških funkcijah zvoka, ki delujejo tudi same zase, ne nujno samo zaradi kulture. Ali kot je povedala dr. Maja Derlink: »Živali pojejo že od nekdaj.« Na fotografiji: biologinja dr. Maja Derlink (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov