Avtomobilsko prometne novosti z Janezom Martinčičem.

Megane je preživel že tri generacije in čas je za novo stvaritev. Je eden redkih avtomobilov, za katerega snovalci mirno priznavajo, da je evropski avto in da je Evropa njegov glavni trg. V času globalizacije mila glasba za evrocentrična avtomobilska ušesa.

Nizka, razpotegnjena silhueta novega Renaulta Megana sugerira živahnost in mogoče lahko poenostavljeno sklepamo, da je tudi Renault stopil na dinamično oblikovalsko pot, po katerih hodi Opel z novo Astro. Še najbolj opazna so svetila; led tehnologija omogoča najrazličnejše oblike in efekte, tako se sodobna vozila počasi spreminjajo v potujoče diskoteke. Avtomobil je zrasel (se tudi malenkost znižal) in v notranjosti se to pozna. Vsaj na prednjih sedežih ni govora o utesnjenosti, na zadnjih je podoben konkurenci.

Megane je znal v preteklosti že razburiti. Z obliko seveda. Druga generacije je bila, če smo nagajivi, “premoderna” za prelom tisočletja, tretja generacija se je povlekla nazaj, v četrti generaciji pa Megane še vedno igra varno igro.

Po navadi ne omenjamo elektronskih sklopov pred klasično mehaniko, a ogromen, več kot osem palčni zaslon, ki gospodari v kokpitu, je tako vpadljiv, da ga enostavno ni mogoče spregledati. R-link, multimedijski vmesnik znan iz Espaca, se je spustil med običajno ljudstvo in kljub njegovi suverenosti smo še vedno prepričani, da so se analogni možgani nepripravljeni spopasti z goščavo sodobne avtomobilske komunikacije.

Ponudba motorjev je resnično impresivna, prav tako menjalnikov; prihodnje leto pa se bo vsej tej konjenici pridružil še dizel s hibridno asistenco. Snovalci obljubljajo rekordno nizke vrednosti – tako goriva, kot izpustov.