Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
868 epizod
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
Ponekod so resno začeli preganjati dizle, brez elektrike ne gre, a ugotavljamo, da tudi z elektriko še ne bo šlo; vsaj obljube Teslinega Muska so se izkazale za nateg, tako z dobavami kot s ceno. Avtomobilska industrija je preživela kar nekaj mučnih dni po sodnih dvoranah in še jih bo, zanimiva pa je še ena izkušnja - moderni avtomobili se s kopico asistenčnih sistemov, združenih v tehnologijo avtonomne vožnje, že lahko vozijo skoraj sami, a seveda še vedno pod nadzorom voznika.
Ker vožnja v zelo gosti megli predstavlja veliko tveganje za varnost prometa, je DARS v zadnjem času izvedel več ukrepov, s katerimi želi povečati varnost ob zmanjšani vidljivosti. Pred dnevi so začeli testirati še sistem vidnega vodenja prometa v primeru megle na Golem vrhu – to je na odseku avtoceste med Senožečami in razcepom Nanos. Rdeče luči LED vozniku nakazujejo rob vozišča ter ga vodijo v primeru megle. Ob manjši megli se luči zgolj vklopijo, ob gostejši pa utripajo in s tem dodatno opozarjajo voznika na večjo previdnost in zbranost. LED-smernike bo DARS uporabljal tudi za opozarjanje na močno burjo, ki je tudi značilna za ta odsek in je prav tako nevaren pojav za udeležence v prometu.
Fordovi inženirji so se lotili razvoja še enega zanimivega projekta. Zamisel je navdihnila tehnologija za aktivno odpravljanje hrupa, s katero pri Fordovem športnem terencu Edgeu pomagajo potnikom zagotoviti tišje potovanje. Gre za prototip izolirane notranje pasje ute, ki bi ščitila občutljiva pasja ušesa pred hrupom, ki jim povzroča strah predvsem v teh decembrskih dneh. Ko mikrofoni v notranji pasji hišici zaznajo zvok ognjemeta oziroma kakšnih drugih pirotehničnih sredstev, začne vgrajeni avdio sistem oddajati nasprotne frekvence, ki učinkovito izničijo hrup ali ga vsaj znatno zmanjšajo. Sestavni del dizajna je pluta z visoko gostoto, ki je idealna za zvočno izolacijo. Kaže, da se torej psom le obetajo bolj mirni prazniki…
Zanimivo je vedeti, kdaj, na kakšen način kakšna preventivna pobuda, akcija, bolj deluje. Hitrostne table, prikazovalniki hitrosti imajo nedvomno svoj učinek, po zadnji raziskavi (pri nas je nameščenih 44 tovrstnih hitrostnih opozorilnih tabel) te zmanjšajo število tistih, ki prekoračijo dovoljeno hitrost, za približno pet odstotkov. Merili so tudi učinek sporočil na lokalnih radijskih postajah in na velikih panojih; izkazalo se je, da imajo taka sporočila manjši učinek.
Fordovi inženirji so raziskali, če lahko avtomobilom zdrsne tudi na navadnem listju podobno kot na snežni podlagi. V ta namen so z listjem prekrili njihov poligon v Belgiji in na pomoč poklicali napravo za testiranje trenja, ki s kotaljenjem po podlagi izmeri, kako spolzka je površina. Ugotovili so, da je listje v določenih situacijah res prav tako spolzko kot sneg. Če je na cesti sneg, večina vozi bolj počasi in previdno, ob listju pa pogosto premalo upoštevamo, da je površina lahko podobno spolzka in nevarna. Ekipa inženirjev je potem sodelovala pri razvoju voznega načina »Slippery«, ki je zasnovan za izboljšanje oprijema na spolzkih površinah. Sistem bodo predstavili v novem križancu, ki se imenuje focus active in ga bodo začeli prodajati v prihodnjih tednih.
Zadnjič smo preverjali, kako gre samovozečemu avtobusu na Dunaju, danes pa bomo urejali promet v Ingolstadtu, ki je po načinu prevozov kar precej podoben recimo Ljubljani. Naredili so preizkus, koliko obstoječih avtomobilov bi bilo treba v obstoječem prometu v mestu nadomestiti z avtonomnimi, da bi se prometni tok spremenil oziroma da bi bil občutno bolj tekoč. Ugotovili so, da bi moralo biti teh okoli 40 odstotkov, kar je kar veliko, torej bo preteklo še kar nekaj časa, da bo to možno.
V nekaterih državah v ZDA so legalizirali marihuano – trgovanje z njo je tako postalo zelo donosen posel, omenjajo se milijardni zaslužki. Neka raziskava pa je pred časom pokazala, da se je prav v državah, kjer so uporabo marihuane osvobodili, povečalo število prometnih nesreč, katerim bi lahko botrovalo prav uživanje marihuane. Sporočilo Andreja Brgleza je bilo zadnjič, v dneh, ko smo peli slavo novemu vinskemu letniku, da alkohol sam po sebi ni nič kriv, krivi smo mi sami… Ob opozarjanju, kako alkohol in volan ne gresta skupaj, pa pogosto pozabimo na nevarnosti, ki so povezane z uživanjem določenih zdravil in tudi nekaterih substanc, ki ravno tako vplivajo na manjšo sposobnost vožnje.
Pred dnevi smo zaključili preizkus, ki naj bi pokazal, če smo sposobni po avtocesti voziti s primerno varnostno razdaljo ter brez naglih pojemkov in pospeševanj. Tako naj bi povečali pretočnost vozil oziroma zmanjšali potovalni čas zjutraj v službo in popoldan nazaj. DARS je meritve izvajal na dveh odsekih – Višnja Gora – Ljubljana in Trojane – Ljubljana. Nataša Kovše z DARSa je predstavila primerjalne rezultate meritev. Ugotovitev je, da so se vozniki dobro odzvali predvsem na Dolenjski avtocesti, kjer se je v tednu intenzivnih meritev pretok vozil povečal za kar pet odstotkov, na Štajerski avtocesti pa za dva.
Prejšnji teden smo vas ves čas pozivali, da nam pomagate dokazati, da če vozimo z ustrezno varnostno razdaljo ter ne zaviramo in pospešujemo sunkovito, da na ta način skrajšamo čas potovanja v službo in nazaj. Po odzivih sodeč – klicali ste nas po telefonu in se odzivali na družabnih omrežjih, imamo občutek, da nam je ponekod vsaj občasno uspelo. Z Dolenjskega in Štajerskega konca ste bili hitreje v službi, tudi popoldan iz službe. Uradnih rezultatov meritev sicer še ni, bodo v prihodnjih dneh, čimprej vam jih sporočimo. Tudi Andrej Brglez pa ugotavlja, da je bil odziv očitno kar velik in želeli bi, da tak način vožnje poskušamo obdržati tudi v prihodnje. Če poizkusimo, lahko samo pridobimo.
Jutra so se že toliko ohladila, da lahko razmišljamo o zimski opremi na vozilih. Tako smo se zbrali v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, kjer smo se spomnili na pomen ustrezne priprave voznika in vozila na vožnjo pozimi. Osnova so seveda ustrezne zimske gume, priporočljivo je preveriti tudi nekatere druge vitalne dele avtomobila; po poročilih servisa AMZS morajo še vedno največkrat posredovati zaradi odpovedi akumulatorja. Če je avtomobil torej dobro pripravljen na vožnjo v zimskih razmerah, potem je le še na vozniku, da spremlja pogoje na cesti in prilagaja vožnjo. Posebej opozarjamo, da se vozilom ob samodejnem vklopu dnevnih luči ne prižgejo tudi zadnje, zato je ob slabši vidljivosti treba prižgati zasenčene luči in tako poskrbeti, da bo bolje vidna tudi zadnja stran našega vozila. Tudi meglenke lahko vklopimo, če se slabše vidi, tudi zadnje, da ne bodo prižgane samo na mestnih ulicah ob sicer normalni vidljivosti, kot se to ne prav redko dogaja.
Le s sodelovanjem z ostalimi udeleženci v prometu skrbimo za varnost in pretočnost. Intervencijska pot za reševalna vozila in varnostna razdalja sta le dva izmed ukrepov, ki naj bi se jih vozniki držali. Predstavljamo tudi novi vozili na slovenskem trgu - Hilux in Audi Q8.
Evropski parlament je potrdil cilje EU, da naj bi se povprečne vrednosti izpustov CO2 v EU prodanih avtomobilov do leta 2025 znižale za 20 odstotkov, do leta 2030 pa za 40. EU je najprej sicer predlagala nižje normative, a je okoljski odbor potem dosegel potrditev – nam se zdi, težko dosegljivih ciljev. Meritev izpustov v realnem prometu naj bi se začela izvajati leta 2023. Potrjene cilje seveda pozdravljamo, sprejete zaveze so nedvomno pozitiven znak, da bodo avtomobili vedno čistejši, a se hkrati bojimo, da so zastavljeni cilji predvsem odločitev politike in jih bo v zastavljenih časovnih rokih nemogoče doseči.
Najprej smo se vozniki navadili na pripenjanje z varnostnim pasom – tritočkovnega so patentirali leta 1955, Švedski Saab ga je ponudil kot del serijske opreme leta 1958, potem pa je trajalo še kar mnogo let, da so ga zakonsko predpisali. Potem smo zavarovali še sovoznika, zdaj se trudimo s pripenjanjem na zadnjih sedežih, trudimo se varno prevažati tudi otroke. V zadnjem času pa je vedno več tistih, ki v avtomobilih prevažajo pse ali druge živali. V Sloveniji je približno 270 tisoč psov in torej ni čudno, da posvečamo več pozornosti varni namestitvi in prevozu živali. Da so psi pravilno nameščeni v avtomobilu, je pomembno tudi v primeru prometne nesreče.
V teh krajih se vozimo po desni strani cestišča, volan imamo na levi. Ni bilo vedno tako, marsikje še danes ni. Vse ima svoj vzrok, svoje razloge, svojo zgodovino
Ko se nehajo tiste poletne počitniške gneče na cestah, se začno one druge, vsakdanje, recimo bolj mestne. Ker je megamest vedno več in jih še bo vedno več, je jasno, da se bo moralo nekaj zgoditi, sicer se bomo zadušili vsak v svoji pločevini. Nekateri so že začeli drugače razmišljati o avtomobilih, o mobilnosti na sploh. V preteklosti je razvoj narekoval razmišljanje, da mora imeti vsak svoj avtomobil, da se lahko kadarkoli zapelje kamorkoli. Otroci že dandanes začudeno gledajo recimo vinilke ali kasete, čez 20, 30, 50 let si bodo zanamci hodili ogledovat v muzeje naše avtomobile in bodo težko razumeli, da smo nekdaj imeli vsak svojega.
V zadnjih letih smo se že kar navadili, da proizvajalec avtomobilov vpokliče določeno število vozil zaradi napake in možnih negativnih posledic na servis. Tovrstni vpoklici se ne slišijo prav simpatično; če ljudje za določenega proizvajalca slišijo večkrat, je pogosto mogoče slišati, češ, z avtomobili te znamke je pa vedno kaj narobe. Res, težko je biti vesel in zadovoljen, če vpokličejo tvoj avtomobil na servis, a vseeno bolje, da napako preventivno odstranijo kot da nam jo prikrijejo in se potem zgodi kaj neprijetnega.
Med množico vseh drugih opravil, ki lahko motijo voznika med vožnjo, je tudi kajenje – razvada, ki se ji mnogi težko odrečejo tudi v avtomobilu. Opravilo zahteva kar nekaj gibov in telovadbe, tudi voznikove pozornosti, tako je kajenje za volanom lahko resen motilec med vožnjo. Potem pa je tu vsaj še ena posledica, ki bi morala motiti – slovenske lastnike avtomobilov prav gotovo; »prekajeni« avtomobili so manj vredni, ko jih prodajamo.
V Centru varne vožnje AMZS na Vranskem so pripravili novinarsko konferenco, na kateri so nas spet spomnili, kako poskrbeti za varnost naših otrok na poti v šolo. Boštjan Smolej iz Sektorja prometne policije pri Generalni policijski upravi je poudaril, da imamo ob vseh drugih inštitucijah veliko vlogo pri povečevanju varnosti otrok na poti v šolo starši – po eni strani kot vzgojitelji in učitelji, po drugi pa tudi kot udeleženci v prometu. Velikokrat žal tudi pozabimo, da smo starši otrokom vzgled – tak ali drugačen.
Že pred časom je AMZS na svojem poligonu na Vranskem pripravila prometno -varnostni dan, na katerem so na zabaven način otrokom skušali prikazati, kako ravnati, da bodo v prometu čim bolj varni. Med drugim so s pomočjo hidravlične plošče simulirali obnašanje avtobusa na spolzki površini in ob tem na pasti in nevarnosti, ki prežijo na potnike v takih primerih, če ne uporabljajo varnostnega pasu. Andrej Brglez z ekipo je že kar izkušen pri preverjanju, kako se otroci vozijo, jih vozijo, jih vozimo v šolo. Še vedno je veliko prevoznikov, ki so premalo dosledni pri skrbi za varnost otrok. Tudi starši lahko naredimo več.
Od aprila 2019 se bodo stanovalci dunajske soseske Seestadt Aspern lahko vozili s samovozečim avtomobilom. Dva mini električna avtobusa brez voznika so tri mesece testirali na posebnem poligonu. Koordinator projekta Johannes Liebermann pove, da je ena glavnih ovir, ki jih zaznava avtonomni avtobus, dež, ki ga avtobus zaznava podobno kot recimo betonski zid. Pojavljajo se tudi še druge anomalije, tako mora operater ves čas nadzorovati vožnjo, da lahko posreduje, če gre kaj narobe. Liebermann predvideva, da so od javnega avtonomnega avtobusnega prevoza oddaljeni vsaj pet let.
Neveljaven email naslov